Torej sem se začel občasno vračati na kliniko. K svoji terapevtki in občasno tudi na kontrolo k psihiatrinji. Po skoraj dveh mesecih od zaključka formalnega zdravljenja so se očitno začele dogajati prve spremembe pri meni oziroma v meni. Tako so vsaj opažali drugi, sam teh sprememb nisem še ravno čutil. Danes vem, zakaj jih še nisem čutil. Res je, da sem uvedel nekaj sprememb, a to je bilo izključno na razumskem nivoju. Nekakšno prepričevanje samega sebe. Saj do neke mere sem verjel v te spremembe, a še niso postale del mene. Samo delal sem načrte, kaj moram storiti, kdaj moram kaj storiti in podobno, ter se trudil vse to tudi izvajati.
Preberi celoten prispevek...​​​

Je že res, da je počasi prihajalo do vse več spoznanj o tem, kaj sem v resnici počel vsa ta leta, ko sem užival zdravilo. A sprejeti ta spoznanja in jim verjeti je bilo pa zame težko. Kajti, če verjamem tej “resnici” potem bo treba veliko spremeniti. In veliko “delati”. Sem sposoben in pripravljen na takšen “vložek”? Ali se bom moral v prihodnje res tako truditi za kolikor toliko normalno življenje? Je sploh vredno? Kaj pa je lahko drugače?
Preberi celoten prispevek...​​​

VOTE

Ocenite ta blog / Rate this blog

Other Polls...