Prva naloga, ki govori o življenju in sem jo napisal 31. 10. 2017, ko sem bil že skoraj šest mesecev na zdravljenju odvisnosti. Tako sem se takrat dejansko počutil in tako sem doživljal svoje življenje, ki ga v bistvu v meni sploh ni bilo več. Samo obstajal sem še, to je bilo takrat tudi vse. Morda se bo komu zdelo kruto, a tako je deloval moj “enotirni” um. Samo “kaznovati” sem se še želel, nisem pa se zavedal, da s tem “kaznujem” tudi svoje bližnje. Ampak odvisnik je v svoji odvisnosti pač sebičen, ni mu prav veliko mar za druge. Morda zunanjost kaže, da mu je mar, nekje v sebi pa je odvisnost na prvem mestu in to je to.

Za primerjavo sem objavil tudi nalogo iz obdobja po zaključku zdravljenja odvisnosti od Oxycontina, ki je nastala 04. 09. 2018, z naslovom Rad Imam Svoje Življenje

Naslov te naloge je bil “NI ME STRAH”

---

Strah! Kako ambivalentno čustvo. Varuje nas in hkrati lahko paralizira. A koga kdaj ni strah? Je tisti, ki ga ni strah, pogumen? Morda pa je pogumen tisti, ki kljub strahu nekaj stori. Je mene strah? Seveda me je strah, marsičesa me je strah. Najbolj pa me je strah, da bom moral nadaljevati življenje, ki ga trenutno živim. Ne želim si takšnega življenja, oziroma bolje rečeno životarjenja. Kajti to niti ni življenje, to je samo in zgolj preživetje.

A naslov je "Ni me strah", česa me torej ni strah? Redkokdaj me je bilo v življenju česa strah. A odkar sem brez analgetikov s katerimi sem zasvojen, pa me je vse bolj in bolj strah. A vendar, da se vrnem na naslov, česa pa me ni strah? Trdno lahko zagotovim, da me ni strah smrti. Ne, da me ni strah, celo želim si je. Vem, da je to provokativna izjava, vendar pa ne želim nadaljevati življenja, ki prinaša toliko bolečine, kot mi jo prinaša moje življenje. Trudil sem se, resnično sem se trudil, da bi se premaknil naprej, da bi napravil vsaj droben korak proti svetlejši prihodnosti. Pa ga v vsem tem času nisem napravil. V vsem tem času? S tem ne mislim teh šestih mesecev, ki sem jih prebil na kliniki, bodisi kot celodnevni pacient, ali pa kot vsakodnevni pacient. S tem mislim na mnogo let boja za preživetje in boljše življenje. Da, veliko let se že trudim napraviti spremembe v svojem življenju, ki bi mi prinesle bolj kvalitetno življenje in ne to životarjenje. Pa mi ni uspelo, v vseh teh preteklih letih mi ni uspelo napraviti niti drobne spremembe za boljše življenje. Ne zanikam, da sem bil vsa ta leta pod vplivom raznih substanc, pa vendar bi kljub temu moral napraviti nekaj zase. Pa mi ni uspelo niti v petletnem obdobju popolne treznosti, brez alkohola, drog, tablet. In zakaj torej sploh še živim? Čemu ne objamem smrti in končam to življenje. K življenju me zavezuje dogovor z mojo terapevtko na kliniki in tudi abstinenčni dogovor. Pri življenju pa me drži tudi odnos z mojo partnerko. To so edini razlogi, da sem še tukaj. Res je, v svojem življenju pač ne najdem vrednot, ki bi mi narekovale naj vendar začnem živeti. Vse kar sem imel sem uničil, vse kar je bilo, je postalo le pepel na pogorišču mojega življenja. Videl sem pekel in ni prav veliko drugačen od mojega življenja. Zato imam vedno priprta vrata mojega zasilnega izhoda. Na drugi strani teh vrat je smrt. Ker pa ne smem izkoristiti tega zasilnega izhoda, lahko le čakam. Čakam, da smrt objame mene in ne jaz nje. Kot pa sem že napisal, ni me strah, ne ni me strah smrti.

---