Biblioterapija - Rad Imam Svoje Življenje

Biblioterapija - Rad Imam Svoje Življenje
Ta naloga pa je nastala 04. 09. 2018, torej že kar nekaj časa po zaključku zdravljenja na kliniki. Seveda je tudi od nastanka tega besedila preteklo nekaj časa, nekatere zadeve danes tudi drugače dojemam, ampak razlika v razmišljanju in doživljanju pa mislim, da je kar očitna. In karkoli se je od nastanka tega besedila spremenilo mi prinaša še več miru, zadovoljstva in sreče. Lepše in boljše življenje.

Za primerjavo sem objavil tudi nalogo iz obdobja zdravljenja odvisnosti od Oxycontina, ki je nastala 31. 10. 2017, z naslovom "Ni me strah"

Naslov te naloge je bil: “RAD IMAM SVOJE ŽIVLJENJE



Kaj sploh pomeni imeti rad svoje življenje? Ali resnično razumem to frazo? Kako sploh naj vem ali imam rad svoje življenje? Je to vedenje, je to občutek? Zase menim, da moram res utišati, morda izklopiti razum, da lahko prisluhnem svojim pravim občutkom. A to je včasih težko. Vse svoje življenje sem deloval predvsem razumsko. Razglabljal, se učil in se prepričeval. V marsikaj. A zavedam se, da meni moj razum ne bo povedal ali imam rad svoje življenje. Mislim, da moram to občutiti v sebi in ne vpletati pogojnikov, če bo to je v redu, če tega ni, potem ni v redu. Imeti rad svoje življenje ne pomeni, da to mnenje spreminjam glede na dogodke. Ali ga imam rad, ali ga nimam. Ne pa, da ga imam rad danes, jutri morda malce manj, pojutrišnjem še manj, potem pa ga spet imam rad. Menim, da pri meni ne gre tako. Zato počasi opuščam marsikatero prepričanje v katerega sem se prepričal v preteklosti. Želim čutiti tiste svoje prave občutke. Se prepustiti tem občutkom za katere verjamem, da so pravi in mi pokažejo marsikaj, dokler ne vpletem svojega razuma.

Včasih sem mislil, da imeti rad svoje življenje pomeni uživanje v premagovanju vseh možnih izzivov, ki jih doživljam na življenjski poti. Ampak ali to res pomeni imeti rad svoje življenje. Da, v izzivih sem do neke mere res užival, a kaj so mi ti izzivi prinesli? Zadovoljstvo, mir, zadoščenje? Niti ne. To je bilo samo dokazovanje samemu sebi, občutek, da zmorem. A menim, da moje sedanje življenje naj ne bi bilo sestavljeno samo iz dokazovanja samemu sebi, da zmorem. To dokazovanje me izčrpa, prinaša skrbi. Ampak zaskrbljenost danes mi ne prepreči jutrišnjih težav, temveč mi poruši današnji mir. To pa ni nekaj kar bi si želel v življenju, verjetno bi težko res imel rad takšno svoje življenje. Jaz si želim miru, sproščenosti. To sem verjetno vseskozi tudi iskal, a sem očitno imel napačen pristop do svojega življenja. Mislil sem, da me bo neprestano reševanje težav in premagovanje ovir izpolnjevalo. A me je le utrujalo. Šel sem celo tako daleč, da, če ovir ni bilo pred menoj, sem si jih pač sam ustvaril. Neprestana akcija, nenehno udejstvovanje. Sedaj se poskušam držati smernic, da ne razmišljam neprestano in preveč, ker bom verjetno tako ustvaril problem, ki ga v osnovi sploh ni bilo tam.

Sedaj na moje življenje gledam precej drugače. Umirjenost mi pomeni več, kot pa to nenehno dokazovanje. Spoznavam, da je življenje v osnovi precej enostavno. A sem si ga sam sebi v preteklosti zelo zapletal. Neprestano sem se ukvarjal s sabo, neprestano sem se ukvarjal z drugimi. Zakaj že? Saj niti ne vem pravega odgovora, dejstvo je, da sem to večino mojega življenja počel. A če bi to bil pravi pristop, potem se verjetno ne bi znašel na točki, na kateri sem se, preden sem odšel na zdravljenje svoje odvisnosti. Očitno takšna življenjska filozofija ni bila ravno prava zame. Zakaj se ukvarjati z vsem in vsakim? Kako lahko s tem doprinesem h kvaliteti mojega življenja? Zase sedaj menim, da mi to ne prinese ravno veliko. Pa saj niti ne morem prav veliko vedeti o drugih ljudeh, o življenju, ki ga živi vsak posameznik. Zakaj naj se potem ukvarjam z njimi in kako naj potem delim nasvete vsem okrog mene? Če nekoga ne poznam ravno dobro, mu pač ne morem svetovati, torej je vse, kar sem počel, bilo v bistvu "soljenje pameti" svoji okolici. Če me kdo prosi za mnenje, ga seveda lahko izrazim, a kot lastno mnenje, ne kot neka nepreklicna dejstva. Kot je dejal že Galileo Galilei: "Ljudi ne moremo ničesar naučiti, lahko jim le pomagamo, da znanja odkrijejo v sebi."

V bistvu sem potrebo po neprestanem razlaganju uspel opustiti šele, ko sem dojel, da vsakdo vidi stvari iz svoje perspektive. Sem pa težko zadovoljen, če neprestano analiziram te perspektive, dejanja in razmišljanje drugih. Zadovoljen človek pač ne brska po življenjih drugih, ampak uživa v svojem. In takšen pristop skušam imeti v mojem življenju sedaj. Vse, na kar lahko do neke mere vplivam, je lastno življenje. Na druge ne morem vplivati z razlaganjem svojih vidikov. Če sploh lahko kako vplivam na druge ljudi, je to z dajanjem zgleda. Jaz lahko živim svoje življenje, drugi pa morda lahko kaj najdejo v tem, ali pa tudi ne. Odločitev je na strani vsakega posameznika, ki ga srečam. "Človek ni vedno srečen, kadar je dober, je pa vedno dober kadar je srečen". Verjamem v ta rek. Zato lahko moje zadovoljstvo, mir, sreča, sejejo dobroto pri osebah v moji okolici, lahko pa grem samo mimo njih in to je to. Ampak mislim pa, da dobrota ne pomeni, da sprejmem prav vse neumnosti ali celo žalitve, ki mi jih želijo predati osebe nasproti mene. Menim, da mi to ne bo prinašalo zadovoljstva. Včasih se je pa le najbolj pametno odstraniti iz nekega strupenega okolja. Seveda pa ni ravno navdihujoče nekaj govoriti, delati pa popolnoma nekaj drugega. A smo tako hitro pametni za vse okoli nas. V bistvu pa le jaz sam lahko verjamem v svoj prav. Nikogar ne morem ne prisiliti, ne prepričati, da je pravilno verjeti v moja stališča. Včasih je vendarle najbolje samo biti tiho in poslušati. Vsak dogodek in dejanje ne zahteva moje reakcije. Morda je potrebna samo moja prisotnost in nič več. Tišji ko postanem, več slišim.

Morda z nekim namenom srečujem določene osebe na moji poti, a zame ta namen vsekakor ni več neprestano analiziranje, kaj, kako, zakaj? Oseba nasproti mene ni to, kar jaz mislim, da je, jaz sem to, kar mislim, da ta oseba je. Torej mi preostane le, da se ukvarjam s sabo. Kajti jaz sam sem edina oseba, ki jo do neke mere poznam, vsaj lahko se spoznam, če imam moč pogledati resnico. Popravljati mojo podobo na obrazih drugih oseb nima prav velikega smisla. In tudi prepričevanje drugih, kako naj me vidijo ni smiselno. Naj me pač vidijo iz svoje perspektive. Ko nimam več potrebe po razlaganju drugim kdo sem, potem šele verjamem vase. Rad imeti svoje življenje zame ne pomeni prepričevanje drugih, kako zadovoljen sem. Vsakdo ima pač svoje občutke. In niti ne vpliva več name, kakšni so ti občutki drugih do mene. Spreminjati se ne želim zaradi drugih temveč zaradi sebe samega, ker v sebi čutim spremembe. Te spremembe niso zaradi tega, ker se na vsak način moram spremeniti, ker moram uvesti drugačen pristop do življenja. Spremembe so del mene. Brez prisile. Karkoli mi že pač prinesejo, se bom potrudil sprejeti. Ni me strah napak, se mi pa zdi pravilno, da naslednje leto nisem v življenju na popolnoma isti točki kot danes. Verjamem, da poraženci so tisti, ki odnehajo, ko jim spodleti, zmagovalcem pa pač spodletava dokler ne uspejo.

Sedaj živim drugačno, verjetno celo novo življenje. In, da, to svoje novo življenje imam rad. So me drugi prepričali v to, da naj imam rad svoje življenje? Niti ne, vzljubil sem ga sam.

Add Comment

The author will be very pleased to know the feedback about his news..

    • bowtiesmilelaughingblushsmileyrelaxedsmirk
      heart_eyeskissing_heartkissing_closed_eyesflushedrelievedsatisfiedgrin
      winkstuck_out_tongue_winking_eyestuck_out_tongue_closed_eyesgrinningkissingstuck_out_tonguesleeping
      worriedfrowninganguishedopen_mouthgrimacingconfusedhushed
      expressionlessunamusedsweat_smilesweatdisappointed_relievedwearypensive
      disappointedconfoundedfearfulcold_sweatperseverecrysob
      joyastonishedscreamtired_faceangryragetriumph
      sleepyyummasksunglassesdizzy_faceimpsmiling_imp
      neutral_faceno_mouthinnocent
  • This site is protected by reCAPTCHA and the Google Privacy Policy and Terms of Service apply.

Comments 0