Prehod v drugo fazo zdravljenja odvisnosti

Dokler sem bival na kliniki EZOA, sem kljub vsemu le čutil neko varno okolje. Stalna prisotnost terapevtov in zdravnikov me je do neke mere pomirjala. Tudi v popoldanskem in nočnem času je vedno prisoten dežurni terapevt, na katerega sem se lahko obrnil v primeru kakršnih koli težav. In tudi sobivanje z drugimi pacienti ima seveda svoje prednosti.

Je pa bilo to varno okolje zame tudi dvorezen meč. Vedno sem imel dostop do nekoga, ki mi je lahko pomagal. To je pa pri meni tudi pomenilo, da lahko kdaj malce tudi “preložim odgovornost”. Ni se mi bilo vedno treba “ukvarjati” s svojim stanjem, pač pa sem kdaj pa kdaj poiskal pomoč, ki je bila vedno pri roki. Seveda, pri zmanjševanju in ukinitvi Oxycontina je pomemben nadzor nad procesom. Lahko pride do precej hudih zapletov tudi iz medicinskega stališča. Prebral sem nemalo zgodb, kako so odvisniki povsod po svetu med zdravljenjem odvisnosti od Oxycontina celo umrli. Niso brez razloga Oxycontin poimenovali tudi “droga iz pekla” (”drug from hell”). Zato se mi zdi zelo pomembno, da ukinjanje tega zdravila in zdravljenje odvisnosti potekata pod strokovnim nadzorom usposobljenih ljudi. Pri meni je tudi obstajala možnost raznih zapletov, ker sem jemal še kopico drugih zdravil, ki seveda lahko med seboj učinkujejo precej nepredvidljivo. Ampak upravičeno sem zaupal v strokovnost, znanje in izkušnje osebja na kliniki EZOA in pri meni kakšnih večjih medicinskih zapletov ni prišlo, razen bolezni, ki sem jih prebolel v času bivanja na kliniki in sem jih omenil v prejšnjem prispevku.

Je pa prišel čas, da po dveh in pol mesecih prekinem bivanje na kliniki in preidem v drugo fazo zdravljenja. Torej spim doma, vsako jutro pa pridem na kliniko na terapevtsko skupino, dejavnosti in ostale obveznosti. Začetek vrnitve v vsakdanje življenje. To naj bi bil prehod v drugo fazo. A pri meni ta prehod še zdaleč ni pomenil vrnitve v realno življenje. Kmalu po prehodu sem začel vse bolj izgubljati stik z realnostjo. Bolečine zaradi katerih sem v osnovi pristal na Oxycontinu so se precej ojačale, morda zaradi malo večje fizične aktivnosti, predvsem pa verjetno zaradi mojega vse slabšega psihičnega stanja. To slabo psihično stanje se je odražalo na vseh področjih. Ničesar nisem delal, veselilo me ni prav nič. Prepričeval sem druge in seveda s tem tudi sebe, da to pač je vse, kar lahko kot odvisnik dosežem, takšno bo torej moje nadaljnje življenje. Bil sem nedostopen, zadirčen, nisem bil dobra družba niti sam sebi, kaj šele drugim. Nisem dojel ali sprejel, da čas za uvajanje sprememb in implementacijo vsega kar so mi na kliniki poskušali sporočiti in predati, šele prihaja. Kako bi le lahko to sprejel, pa saj sem že do sedaj toliko “pretrpel”, kaj res še ni prišel čas, da požanjem sadove svojega “dela”?

Danes gledam na vse to drugače. Nisem več mnenja, da vlagam trud v zdravljenje, vzdrževanje abstinence, v spremembe zgolj zato, da bom nekoč dobil “nagrado” za ta svoj trud. Te končne “nagrade” zame v bistvu ni, niti je ne pričakujem več. “Nagrada” je vsakodnevna možnost za zadovoljstvo, mir, sposobnost sprejemanja življenja. Na življenje ne gledam več kot na “nagrado” za vložen trud. Življenje je zame zgolj priložnost, da nekaj storim, da živim tako, da ne škodujem drugim, da sem po svojih močeh dober, do sebe in drugih. Dober, ker je to lahko del mene in ne dober zato, da bom nekoč za svojo “dobroto” poplačan. “Bodi dober po svojih močeh, a ne trati časa in energije z dokazovanjem tega.” To se mi zdi precej resničen rek. Včasih sem zelo zagovarjal teorijo, da sem, kakršen pač sem, kdor me sprejme naj me, kdor me ne more sprejeti, pa naj pač odide stran. Sedaj mi ta teorija ni več tako blizu. Sem del družbe, sicer imam svoja merila, morda neka svoja pravila, a moram kljub vsemu tudi delovati in bivati v družbi, v odnosu. Merila in pravila so moja, torej veljajo zame in zgolj zame. Ne morem početi vsega, kar se mi zdi “prav” in se ne ozirati na druge. Zame bi takšna teorija danes pomenila, da nisem pripravljen na spremembe, kakršnekoli spremembe. “Sem kar sem, sprejmi ali odidi.” Morda je to res lažje, kot pa uvajati spremembe, a kakšnega napredka pa mi takšna teorija ni prinesla. Marsikaj v življenju mi je kazalo, da so morda potrebne spremembe. A sem se temu še kako upiral. Sem pa spoznal, da mene same spremembe ne bolijo toliko kot prinaša bolečine upiranje tem spremembam. Ne poskušam več spreminjati vsega in vseh okrog sebe. Predvsem pa skušam opustiti prepričevanje drugih kako naj živijo, kaj je za njih prav, kar sem v preteklosti morda prepogosto počel. Če me kdo prosi, lahko povem svoje mnenje, morda izkušnjo, če jo imam, to pa je tudi vse. Če me nekdo prosi za mnenje to še ne pomeni, da ta oseba želi, da ga o nečem prepričam. Zgolj prosi za moje mnenje, nič več.

A do teh in mnogo drugih spoznanj se še nisem dokopal ob prehodu v drugo fazo zdravljenja. Mislil sem pač, da bo od prehoda v drugo fazo zdravljenja naprej sedaj vse lažje. Da sem blizu zaključka zdravljenja. A to pri meni še zdaleč ni bilo res. Niti časovno nisem bil blizu zaključka zdravljenja odvisnosti niti nisem bil blizu vstopu v “novo” življenje. Nisem še bil pripravljen. Sploh pa še dolgo nisem spoznal, da zdravljenje odvisnosti v bistvu ni nikoli končano. Faze niso neki mejniki, ki bi kazali, koliko poti moram še prehoditi do “konca” zdravljenja odvisnosti. Lahko kažejo zgolj, koliko sem že prehodil in ne, koliko me še čaka. Tako zelo sem si že želel zagledati cilj, čeprav morda v daljavi, samo, da bi ga videl. A kaj, ko sploh še nisem našel poti, ki bi vodila proti temu cilju, kako naj ga potem sploh vidim? In te poti še kar nekaj časa nisem našel.
DMCA.com Protection Status