Nadaljevanje iskanja poti iz odvisnosti

Kot sem omenil, prehod v drugo fazo in nadaljevanje zdravljenja mi ni prineslo nikakršnega olajšanja. Nasprotno, vse mi je postalo precej težje. Zakaj? Saj vendarle sem zapustil kliniko, se preselil domov in pač vsakodnevno za nekaj ur prihajam na kliniko. A so se mi pojavljali pomisleki. Če nisem ničesar dosegel v času bivanja na kliniki, v obdobju prve faze zdravljenja odvisnosti, kako naj bi sedaj gradil naprej? Saj sploh nimam nekih zdravih temeljev, na katerih bi gradil.

Vztrajanje na zdravljenju

Vendar sem vztrajal. Vsakodnevno sem se udeleževal skupine, še vedno sem imel individualne terapije, udeleževal sem se dejavnosti, na katere sem bil vpisan, še vedno sem hodil na akupunkturo. Pa vse skupaj ni sprožilo v meni nobene spremembe, tako sem vsaj takrat to doživljal. Nobenega napredka, nobenega olajšanja. Bila pa so prisotna nihanja, skrajna nihanja. Sicer nekih evforičnih pozitivnih stanj nisem doživljal, sem pa velikokrat padel, padel zelo globoko. A moram priznati, da so se res vsi trudili vsaj malce izboljšati moje razpoloženje. Tako terapevti kot tudi psihiatri na kliniki. Povečali so mi tudi odmerke zdravil, da bi se moje razpoloženje vsaj malce stabiliziralo. Pa do nekega premika v meni ni prišlo. Morda sem samo čakal, da se nekaj zgodi. Ne vem, kaj naj bi se zgodilo, sem pa očitno nekaj čakal. Mislil sem, da moram pasti na samo dno, da se razbijem in potem začnem sestavljati nekaj novega, bolj zdravega. Pa dna kar ni in ni bilo. Morda sem kdaj že dosegel neko dno, a sem vedno skopal jamo, da sem se znašel še nižje.

Kaj je sploh potrebno za spremembo?

Na začetku svojega zdravljenja odvisnosti sem res privzeto zavračal oziroma ovrgel vse, kar so mi poskušali predati terapevti in psihiatri. To sem dolgo počel. Potem pa sem to nekako začel opuščati in začel pritrjevati vsemu, kar so mi sporočali. Menil sem, da to je pa ta sprememba, ki sem jo čakal. Danes se zavedam, da to ni bila nikakršna sprememba. Če jaz neprestano prepričujem nekoga, da imam prav jaz in ne on, potem pa ga začnem prepričevati, da ima prav on in ne jaz, to v bistvu zame ni bila sprememba. Še vedno nekoga nekaj prepričujem, še vedno delujem enako, samo stališče sem zamenjal. Seveda je sprememba ta menjava stališča, sprememba v meni, a moje delovanje ostane enako, še vedno prepričujem vse ljudi okrog sebe. Morda sem vstopil v spremembo, ko sem počasi utihnil. Vse manj sem koga sploh še kaj prepričeval. Zamenjal kakšno svoje stališče in o tem nisem več nikogar prepričeval, govoril svetu, da sem se spremenil.

Ampak kaj je potrebno za spremembo? Kaj moram storiti, da bo moje življenje drugačno, kaj vse moram spremeniti? Zamenjati okolje, hobije, se preseliti? Kaj je potrebno? Takrat se nisem zavedal, da s tem vprašanjem v bistvu mislim na spreminjanje zunanjih okoliščin, sveta okrog sebe, nisem pa se zavedal, da je potrebna sprememba mojega notranjega sveta. Pa tudi, če bi se tega zavedal, kako pa naj to storim?

Kdo upravlja moje življenje?

Morda bi tukaj napisal zgodbico, staro zgodbico, na prvi pogled preprosto, a zame je v tej zgodbici veliko resnice.

Iz sosednje vasi pride človek in sreča starca. Pa ga prišlek vpraša: Povej mi, starec, kako se živi v tej vasi? Starec vpraša prišleka: Kako pa se živi v tvoji vasi? Prišlek odvrne: Ne preveč dobro, naporno je, ljudje so nevoščljivi, opravljajo, nagajajo. In mu starec odvrne: No, tukaj je podobno. 

Čez nekaj časa pride drugi človek iz iste sosednje vasi in vpraša starca: Povej mi, starec, kako se živi v tej vasi? Starec tudi njega vpraša: Kako pa se živi v tvoji vasi? Prišlek odvrne: Ni slabo, ljudje so dobri, nesebični, pomagajo, če je treba, živimo v slogi. In mu starec odvrne: No, tukaj je podobno.



Zanimiva zgodbica. V bistvu mi sporoča, da kamorkoli greš, svoje življenje neseš s sabo. Niso okoliščine tiste, ki ga določajo, ampak sem jaz sam tisti, ki določam kvaliteto lastnega življenja. Jaz sam sem kreator svojega življenja.

Kako do potrebnih sprememb?

Torej so potrebne spremembe. A kako to storiti? Se odločim za drugačen pristop, drugačno delovanje? Seveda, razumske spremembe. Pa saj me v bistvu ni razum pahnil v odvisnost, to pač ni bila moja razumska odločitev. Torej je velika verjetnost, da se iz te odvisnosti ne bom razumsko izkopal. Verjetno je pri meni začetek spremembe res razumski, a sčasoma moram to ponotranjiti, ker mi verjetno razumska sprememba ne bo prinesla nekega dolgoročnega učinka. Očitno sem počasi spoznaval svoj napačni pristop do zdravljenja odvisnosti. Ampak spoznaval sem, kaj mi ne koristi, kako spoznati kaj pa mi koristi pa se mi takrat ni niti sanjalo. Saj ne mislim, da sem se kar vdal, vendar pa neke luči na koncu predora, ki sem si ga sam ustvaril, pa le ni bilo, vsaj videl je nisem.
DMCA.com Protection Status