Torej sem vztrajal pri zdravljenju, vsakodnevno obiskoval kliniko, dejavnosti, izpolnjeval obveznosti. A vse manj mi je bilo jasno, zakaj sploh še to počnem. Nisem in nisem dojel oziroma nisem sprejel, da zdravljenje mi le daje možnost za spremembo, zgolj prihajanje na kliniko pa ne bo spremenilo ničesar. Sam moram poskusiti izkoristiti dano možnost in morda stopiti na novo pot, nihče mi ne bo določil nove poti in me porinil nanjo. Sploh pa nihče ne bo delal korakov namesto mene. A kako naj začnem delati korake, če ne najdem poti in če ne morem niti vstati?

Izgubljanje motivacije

Več časa je minevalo, vse manj sem upal, da se lahko izkopljem iz tega brezna odvisnosti. Sicer je minilo že nekaj časa, odkar sem zaužil svojo zadnjo dozo Oxycontina, zdravila, od katerega sem bil odvisen. A to je bilo tudi vse. To je bil moj edini “dosežek”, če temu sploh lahko rečem dosežek. Vse bolj sem se spraševal, ali je sploh imelo kakšen smisel opustiti drogo. Kaj sem s tem spremenil in naredil? Da, zdravila ni več, so bile pa bolečine zato vse močnejše, da o svojem psihičnem stanju niti ne govorim. Občutek sem imel, da tako nizko v življenju res še nisem padel. Tudi tako apatičen v življenju verjetno še nisem bil. V čem je potem sploh smisel tega mojega početja na kliniki EZOA? Bil sem brez droge, a bil sem tudi brez kakršnega koli občutka življenja. Če je še kaj življenja ostalo v meni, je le-to zelo hitro odtekalo iz mene, nikjer več ni bilo ničesar, kar bi mi sploh še kaj pomenilo. Kruto, a tako sem se takrat počutil. Nisem imel razloga, da bi še vztrajal pri zdravljenju, nisem pa imel moči zaključiti tega zdravljenja. Samo čakal sem, kar mi seveda ni prinašalo ničesar pozitivnega, nobenega napredka v meni. Niti nisem vedel, kaj sploh čakam, vse bolj pa sem si želel konca, skrajnega konca, smrti, ki me bo “odrešila”. Morda je takšno razmišljanje sebično, glede na ves trud, ki so ga terapevti, zdravniki in partnerka vlagali vame, a enostavno sem vse bolj verjel, da je to edini izhod iz stanja, v katerem sem bil.

Do kdaj še?

Minevali so meseci od mojega prihoda na kliniko. Zakaj sem jaz tako dolgo na zdravljenju? Zakaj vsi terapevti in zdravniki tako zelo vztrajajo ob meni, so tako potrpežljivi, se toliko ukvarjajo z menoj? Ali je res možno, da v meni vidijo nekaj, česar sam še vedno nisem prepoznal? Začel sem razmišljati o tem. To razmišljanje me je pripeljalo do točke, morda odločitve, da pa skušam še enkrat zbrati moč, ki je še ostala v meni in poskusim nekaj spremeniti. Kaj naj bi spremenil in kako niti nisem vedel. A po skoraj osmih mesecih na zdravljenju odvisnosti je bilo sprejetje te odločitve vse, kar sem lahko naredil. Za izvedbo dejanskih sprememb pa nisem bil več sposoben.

Zaključek, a zaključek česa?

Edina “sprememba”, ki sem jo bil sposoben izvesti, je bil zaključek zdravljenja odvisnosti. Za zaključek zdravljenja posameznega pacienta obstaja postopek. Ko je sprejeta odločitev za zaključek, se pacient vpiše v plan dela skupine in terapevt potem potrdi zaključek zdravljenja, če ga seveda potrdi. Vsak petek se na veliki skupini zberejo terapevti in vsi pacienti, kjer se preberejo poročila o dejavnostih, ki se izvajajo in naštejejo se tudi pacienti, ki zaključujejo zdravljenje. Potem se pacienti po navadi zahvalijo osebju in ostalim pacientom, spregovorijo nekaj besed o sebi in se poslovijo od vseh prisotnih. Jaz sem ves ta postopek preskočil. Nisem se niti dal v plan dela skupine, niti nisem nikomur sporočil, da bom zaključil. Kako le, saj še sam nisem vedel, da bom zaključil. Tako sem se v petek kot vedno udeležil te velike petkove skupine, prebral poročila o dejavnostih, katerih referent sem bil, nato pa sem sredi skupine vstal in odšel skozi vrata ter zapustil kliniko. Enostavno nisem zmogel ničesar več. Očitno sem prišel do konca svojih zmogljivosti. “Odločitev” o neki konstruktivni spremembi je zvodenela. Zapustil sem vse skupaj in odšel, odločen, da se na kliniko EZOA ne vrnem več. Odšel sem domov in sporočil terapevtki, da sem doma, da ne bi bilo nepotrebnih skrbi, hkrati pa sem ji povedal, da na kliniko nimam več namena priti. To je bil moj zaključek zdravljenja, a začetka nečesa novega pa takrat nisem čutil niti nisem upal, da bo sploh prišel. To je bilo moje formalno zdravljenje. Skoraj osem mesecev časa, v katerem se ni zgodilo prav veliko pozitivnega. Sploh pa ni prišlo do kakšnega premika v meni. In do kakršnegakoli premika na bolje ni prišlo še nekaj časa.