Zgolj moje mnenje o odvisnosti

Vse, kar bom pisal, so izključno moji pogledi in moje mnenje. Nikakor ne želim pisati nekih navodil, kako se soočiti z odvisnostjo, kako izstopiti iz nje, kako na novo zaživeti. Menim, da ima vsakdo svoje poglede, svojo perspektivo. Vsakdo verjetno res nosi v sebi nekaj, kar mu lahko pomaga stopiti na novo pot. Res je, da se je bilo meni do teh spoznanj zelo težko dokopati, sam se tega nikakor nisem znal lotiti. Ampak imel sem srečo, da so se z menoj ukvarjale profesionalne in srčne osebe, ki so sprožile spremembe v meni, ki so vztrajale ob meni, ko tudi že sam nisem videl ničesar več vrednega, sploh pa ne izhoda. Odvisnost ali bolezen ni zame nikakršna sramota. Del življenja pač, ki nas res lahko potegne v brezno, iz katerega včasih ne znamo, ampak nas pa ne determinira in ne pomeni konec življenja. Če pa se kdo sramuje svoje bolezni ali odvisnosti ali iz tega kroga ne more izstopiti, pa ga tudi ni treba obsojati. Vsakdo se pač trudi po svojih močeh, vsakdo stopa po svoji poti v svojih čevljih. Nekoga obsojati je težko že zaradi tega, ker verjetno niti približno ne vemo, kaj ta oseba nosi v sebi, kako se počuti, kaj je njegova resnica. Če srečam osebo, katero koli že pač, je vse, kar lahko storim, da to osebo sprejmem na svoji poti, če pa tega ne zmorem, pa grem enostavno mimo in pustim to osebo pri miru. Česa več niti ne morem storiti.
V preteklosti sem bral ogromno knjig in prispevkov, ki se ukvarjajo z neke vrste osebnostno rastjo, duhovnim napredkom in podobnimi temami. Da, saj sem v tovrstnih besedilih našel marsikatero koristno informacijo, usvajal znanje in vsakovrstna prepričanja. A zase lahko rečem, da je vse kar sem osvojil na ta način zvodenelo, ko sem se želel iztrgati iz objema odvisnosti in depresije ter na novo zaživeti. Navodil sem poznal ogromno, a kako to v resnici uporabiti, pa nisem prebral nikjer. Delo na sebi. Seveda, delati je treba na sebi. A kaj to sploh pomeni? Kako to storiš? Kako delaš na sebi, kaj delaš? Vsega tega pa nisem vedel, dolgo nisem dojel, kako to storiti, kako se tega lotiti. Moja težava je bila, da sem se naučil vseh teh navodil in jih poskušal izvajati. In ni šlo, seveda. Kako narediti spremembo v sebi? Naj se o spremembi prepričam? Ali je to resnična sprememba, če sem se o njej prepričal? Razumska sprememba se po mojem mnenju zelo razlikuje od duševne, psihične ali kakorkoli jo že imenujem. Verjamem v to, da se duša res zna sama pozdraviti, problem pa je izklopiti razum. Kajti pri meni je razum vedno popačil realno sliko, dejanske občutke. Razumske spremembe? Dokler sem poskušal na novo zaživeti na ta način, ni in ni šlo. Dokler sem izvajal spremembe samo na podlagi razuma, sem tudi druge poskušal prepričati, da izvajam spremembe, da sem drugačen. Seveda je bilo prepričevanje drugih v bistvu prepričevanje sebe, da sem res lahko verjel v spremembe. Ki pa niso bile tiste prave, resnične spremembe, četudi sem še tako verjel vanje.
Poskušal bom opisati, kako sem se dokopal do nekaterih spoznanj, ki so mi omogočila zaživeti drugače, bolj čisto, bolj zadovoljno predvsem pa umirjeno. Ker zame sta umirjenost in sprejemanje ključnega pomena za življenje, za občutek, da živim in ne, da samo preživim dan in se za svoj obstoj neprestano borim.
Zato moje pisanje niso neka pravila. Menim, da pri tovrstnih boleznih pravil niti ni. Za nekoga je lahko koristno nekaj, za drugega pa to sploh ni koristno, temveč potrebuje nekaj čisto drugačnega. Zato je tako zelo težko najti osebo, ki lahko sproži spremembe v nas. Terapevta, zdravnika, psihiatra, kogarkoli pač. Zase vem, da če bi me terapevti prepričevali, kaj naj storim, da bo bolje, tega verjetno ne bi storil. Upornik, samosvoj? Ne vem, enostavno ne bi sprejel navodil za moje življenje. Ki pa v resnici niti ni bilo več moje, pripadalo je moji odvisnosti, ni bilo v mojih rokah, ker sem se pač tej odvisnosti v celoti prepustil. Ampak moji terapevti me niti niso poskušali prepričevati, kaj naj storim za boljšo prihodnost. So mi pa neprestano dajali vedeti, da je možna drugačna pot, da so možne spremembe. Samo to. Nobenega prepričevanja. Obenem pa so mi tudi dali vedeti, da me drugi iz moje bolezni ne morejo izvleči, to lahko storim le jaz, sicer s pomočjo, ampak sam. In ta pomoč, ki sem jo prejemal, je bila ključnega pomena, četudi v obdobju zdravljenja sploh nisem čutil te pomoči.
Ampak tako sem to doživljal jaz, takšen je bil pristop terapevtov do mene. Takšno je zgolj moje mnenje. Če kdo najde kaj koristnega zase v tem pisanju, bom vesel, nikakor pa ni moj namen kogarkoli učiti, kaj naj stori. Verjamem v citat, ki ga je podal že Galileo Galilej: »Ljudi ne moremo ničesar naučiti, lahko jim le pomagamo, da znanja odkrijejo v sebi«. Jaz sem začel spoznavati ta znanja v sebi, tista prava znanja in ne samo tista, ki sem se jih naučil in se o njih prepričal. Verjetno pa ne bi nikoli verjel, da v sebi nosim ta znanja, če ne bi imel tako dobre pomoči pri raziskovanju, odkrivanju in na koncu sprejemanju samega sebe.
DMCA.com Protection Status