O moji odvisnosti

Pisal bom o odvisnosti, ki me je na koncu pripeljala na kliniko za zdravljenje odvisnosti EZOA v Ljubljani. Odvisnosti od drugih substanc ne bom opisoval, ker mi jih je uspelo že pred leti pustiti za seboj. A zadnja odvisnost, zaradi katere sem se zdravil na kliniki, pa je bila zame res najhujša. In te odvisnosti mi ni uspelo samemu presekati. Vztrajal sem v tej odvisnosti in se pač prepričeval, da ne gre drugače.
Odvisnost, o kateri pišem in zaradi katere sem se zdravil, je bila odvisnost od tablet, natančneje od Oxycontina. Oxycontin (ali Oxycodone) je močan analgetik, ki vsebuje tudi derivate morfina in še nekatere druge opijate. To zdravilo sem jemal zaradi precej hudih bolečin, ki so spremljevalni dejavnik bolezni, ki so mi jo sprožile kemoterapije, ki sem jih prejemal na zdravljenju raka.
Zdravilo sem res nekaj let jemal po navodilih, a sem ga sčasoma začel zlorabljati. Začel sem drobiti tablete in jih uživati, kar je seveda prepovedano. Učinek tablete naj bi trajal nekako 12 ur, a ob uživanju zdrobljene tablete je bil ta učinek seveda bistveno krajši. Tako sem pristal na uživanju zdravila na vsake 3 ure. Kar je seveda vodilo v precej hudo odvisnost. A sem se prepričeval, da to pač moram delati, ker so bolečine tako hude. Da, bolečine so bile hude, a takšno uživanje zdravila jih ni zmanjšalo. Nasprotno, pristal sem na tako visoki dozi, da učinka na bolečine skorajda ni bilo več. Bila pa je odvisnost, tako telesna kot tudi psihična. Katera je bila hujša? V obdobju jemanja zdravila niti nisem ločeval med njima. A na zdravljenju odvisnosti se je izkazalo, da je zame psihična odvisnost precej hujša. Oziroma, da bo precej težje zapustiti brezno psihične odvisnosti.
Nekje v sebi sem se zavedal te svoje odvisnosti, a priznaval si je pa nisem. Prepričal sem se pač, da je to edini način življenja, ki ga lahko imam. A to v bistvu niti ni bilo življenje. Vse je bilo podrejeno uživanju zdravila vsake tri ure (čez dan). Vse ostalo je bilo postranskega pomena. Ker sem zdravila užival čez dan, ponoči ne, je kmalu prišlo tako daleč, da sem že ponoči čutil abstinenčne krize. Bolečine v sklepih in podobno. Jaz sem takrat mislil, da me muči nekakšen revmatizem. Ponoči sem pač vstal, če je bilo prehudo, vzel zdravilo in kmalu je minilo. A mi je zdravnica razložila, da to pač ni revmatizem, te bolečine v sklepih so nedvomno abstinenčna kriza, ker je telo ponoči že zahtevalo novo dozo zdravila. Tudi prav, še vedno nisem imel prav velikega namena prenehati z jemanjem tega zdravila. A se je na neki točki vse skupaj ustavilo. Le, da se tega nisem hotel zavedati. Sedaj se zavedam, da se je v bistvu moje življenje ustavilo že veliko prej. Ko sem zabredel v to odvisnost mi je bilo pomembna samo še doza, ki jo bom užil ob točno določenem času. Zasebno življenje, odnosi, vse je bolj kot ne propadlo. Od mene nihče ni mogel pričakovati ničesar več. Kajti moj um je delal samo še enotirno, nova doza in potešitev potrebe po mamilu. Opuščal sem vse dejavnosti, kmalu sem samo še redkokdaj zapustil bivališče. Ni bilo več nobenih drugih potreb, samo potreba po zdravilu je še obstajala. Telo je trpelo, precej sem se tudi zredil, ker pač ni bilo nobene aktivnosti več. A trpelo ni samo telo, trpel je tudi um, razum. Saj sem še kdaj morda bral knjige ali kakšne članke in prispevke. A niti nisem več vedel kaj berem, niti zakaj sploh še berem. Moja kreativnost in ustvarjalnost je popolnoma zamrla. Opustil sem popolnoma vse kar me je včasih veselilo in zadovoljevalo.
A to je pač odvisnost. Podrediš se ji. Zakaj sem zabredel tako globoko? Zakaj nisem znal ali zmogel ali morda celo želel ustaviti vsega tega? Sedaj mislim, da sem se v resnici predal. Utrujen sem bil od življenja, životarjenja. Nisem želel življenja, kakršnega sem živel prej, nisem pa znal narediti sprememb, ki so bile potrebne za iskanje nove življenjske poti. Sprejel sem stanje, sprejel sem tudi to, da je to pač vse, kar sem v življenju dosegel. Ne čaka me nič več, životaril bom, dokler bom lahko, na koncu pa me bo odrešila smrt. Odvisnost mi je zatrla ali celo ubila vse občutke. Sicer kakšnih intenzivnih občutkov že prej nisem gojil oziroma si jih priznaval. Kaj naj z občutki in čustvi? Vse, kar mi lahko prinesejo, je to, da bom slej kot prej ranjen. Sprožili so se obrambni mehanizmi in posledično sem se precej zaprl. Od kod vse to izvira mi sedaj niti ni pomembno. Kaj se je v preteklosti, v otroštvu, v zgodnji mladosti dogajalo, da sem osvojil takšen način delovanja, mi sedaj ne igra več velike vloge. Tako sem pač deloval, takšen sem bil, oziroma sem mislil, da sem. Pomembno je, da sem iz lastnih izkušenj spoznal, da te vzorce, pa naj bodo še tako močni, lahko presežem. In na tej poti iz brezna odvisnosti opuščam marsikakšne vzorce, spreminjam veliko pogledov in dojemanja. V bistvu imam občutek, da postajam druga oseba, nova oseba, čeprav sem takšen, kot sem sedaj verjetno že od nekdaj bil, le občutil tega nisem, nisem si priznaval in verjetno tudi nisem prevzemal odgovornosti za lastno življenje, počutje, srečo… A takšen način življenja me je na koncu pripeljal v odvisnost, hudo in težko. Niso me drugi pahnili v to, verjetno se zavestno tudi sam nisem postavil v to situacijo. A vedno je bilo izključno na meni, da vzamem mamilo, da vsak dan potonem še globlje. Le, da si tega v preteklosti nisem priznaval. V zunanjem svetu sem iskal krivce za svoje stanje. Nisem iskal razlogov, če bi iskal razloge, bi morda pomislil, da bi bilo na podlagi poznavanja razlogov moč kaj spremeniti. Ne, iskal sem samo krivce, da se operem v lastnih očeh, da mi ni treba kaj veliko storiti. Da lahko obdržim svojo odvisnost, kajti to je na koncu postalo vse, kar sem imel. Nisem potreboval ničesar drugega.
DMCA.com Protection Status