O zdravljenju nisem niti preveč razmišljal. Sprijaznil sem se s takšnim življenjem, oziroma bolje rečeno životarjenjem, kajti težko bi to imenoval življenje. A zdravnica v protibolečinski ambulanti mi je prijazno, a odločno predlagala zdravljenje odvisnosti, kajti vse skupaj je po njenem mnenju res že šlo krepko predaleč. V bistvu se je kar malce zgrozila, ko sem ji razložil, kaj počnem s tem zdravilom, kolikšna je doza in kako ga jemljem. Dejala je, naj res razmislim o zdravljenju na kliniki EZOA, da to, kar počnem, ne more več dolgo trajati, saj sem prišel na sam rob preživetja. Strinjal sem se, da bom o tem razmislil. A me je že čez nekaj minut vprašala, ali sem razmislil. Presenečenje. Mislil sem, da bom odšel domov in o tem v miru razmislil. A je pričakovala moj takojšni odgovor. Je že vedela zakaj, le, da jaz tega takrat nisem vedel. Tako sem se pač na hitro odločil, da odidem na zdravljenje. Če bi odšel domov in o tem razmišljal, se verjetno ne bi odločil za to potezo. Ne morem vedeti, a verjetno bi mi temeljit razmislek prinesel drugačno odločitev. In ker sem se pač v trenutku odločil za zdravljenje, je zdravnica uredila vse potrebno, da so me v relativno kratkem času poklicali na kliniko EZOA na uvodni pogovor. Zdravnica (oziroma psihiatrinja), ki me je na EZOA kliniki sprejela na ta uvodni pogovor mi je precej jasno razložila, v kakšnem stanju sem, osnove in okvirni potek zdravljenja in kaj lahko pridobim na tem zdravljenju. Danes znam ceniti, da mi v resnici ni nič obljubljala, povedala je le, da imam možnost spremeniti svoje življenje. Takrat pa je bilo moje mnenje, da kaj veliko novega nisem izvedel. A ker sem pač tukaj, ker so me tako prijazno napotili in sprejeli, bom pač poskusil. To je bila moja odločitev za zdravljenje. Nič kaj trdna, pač poskusil bom. Danes se zavedam, da v bistvu odločitev za zdravljenje niti ni bila moja. In to tudi ni bila odločitev koga drugega. Na neki način sem bil v bistvu prisiljen v zdravljenje. Pa ne s strani kakšne osebe. Prisilile so me okoliščine. To ni bila ravno prostovoljna odločitev, čeprav sem dolgo mislil oziroma sem prepričeval sebe in druge, da sem se prostovoljno odločil za zdravljenje. Menim, da ni ravno veliko pacientov na EZOA kliniki, ki se prostovoljno odločijo za zdravljenje. Na neki način jih večino prisilijo takšne ali drugačne okoliščine. A veliko morda večina nas pa na začetku zdravljenja misli in se o tem prepričuje, da smo tja prišli prostovoljno. Pa v bistvu sploh ne igra velike vloge vzrok prihoda. Morda niso tako pomembni razlogi, zakaj sem padel v to odvisnost, zame so bili bolj pomembni razlogi, zakaj poskusiti prekiniti to odvisniško vedenje. A teh razlogov pa se nisem ravno zavedal, še manj pa čutil v sebi. Morda je k odhodu na zdravljenje pripomogla tudi moja trma. Če sem pač rekel, da bom poskusil, potem bom. No, tudi to je en razlog, dober ali ne, takrat je pač bil to moj povod za zdravljenje.

In kaj sem sploh pričakoval od zdravljenja? Seveda sem pričakoval v prvi vrsti navodila za drugačno življenje. Zopet moj razumski pristop do vsega v mojem življenju. Vse je možno, če se tega naučim. In mislim, da je bil ta moj analitični um precejšnja ovira pri mojem zdravljenju. To mislim danes, takrat seveda nisem razmišljal v tej smeri. Kako se sploh lahko naučim živeti, kdo me lahko nauči živeti? Ali obstaja priročnik za kvalitetno življenje? Jaz ga nisem nikoli našel, zakaj sem potem mislil, da bom na zdravljenju dobil navodila za novo življenje? Moj pristop pa je takrat pač bil takšen, da bom nekaj časa na kliniki, osvojil neko znanje in potem to znanje uvedel v moje življenje. Seveda. Za moj karakter absolutno zgrešeni pristop. A kaj, ko je bil to edini način, ki sem ga takrat poznal in si ga priznaval. Seveda pa bom informacije in znanje sprejemal samo od oseb, za katere bom precenil, da vedo, kaj delajo in govorijo. Da, spoštoval bom vse zdravnike in terapevte, zame so avtoriteta, avtoriteto pa že od nekdaj spoštujem. A od koga bom kaj prevzel, pa bo moja odločitev. Seveda. Kako primeren pristop do zdravljenja bolezni, kot je odvisnost. Kako naj jaz precenim, kdo ve, kaj dela in govori. Če bi mi bilo v resnici vse tako jasno, kot sem takrat mislil, da mi je, potem bi k vsemu temu drugače pristopil, verjetno bi si tudi že zdavnaj prej priznal odvisnost. Jaz nadziram svoje življenje? Seveda ga, zakaj pa sem potem pristal v tej hudi odvisnosti? Kje je bil tukaj kakšen nadzor? A takrat si tega pač nisem zmogel ali hotel priznati. In še dolgo po vstopu v zdravljenje si česa takšnega nisem priznal. Si danes to priznam? Ne vem, verjetno si, menim pa, da sploh nimam neke potrebe po priznavanju, kakšen sem bil v preteklosti. Zakaj bi analiziral to preteklost? Naj se česa naučim iz svojih preteklih izkušenj? Česa naj se naučim? Kako NE živeti? Morda, a še vedno ne bom vedel, kako pa naj živim. Zavedam se preteklosti, od kod prihajam, to da. A da bi se učil iz svojih preteklih izkušenj, kako naj živim, to pa mislim, da meni ne bo prineslo prav veliko. Vse, kar se lahko naučim, je, da pač dosedanja pot ni bila prava zame. Ne bom rekel, da je bila zgrešena. Hodil sem po njej, marsikaj doživel, a sem nekje prišel do konca te poti. Treba je stopiti na novo pot. Kako naj jo najdem in kako naj hodim po njej, pa verjetno ni zapisano v moji preteklosti. Menim, da je to zapisano v meni, da znanje za življenje že od nekdaj nosim v sebi, v duši, v občutkih. Le čutil nisem tega, pa tudi iskal ga nisem v sebi. Zakaj le? Vse to je preglasil moj razum, ki sem mu slepo verjel. In zašel na svoji poti.

Sedaj ne uporabljam razuma kot nekakšen filter, skozi katerega gledam v svet. Sedaj se trudim poslušati svoje občutke. Ki lahko mi veliko povejo in pokažejo, če se le uspem uglasiti z njimi. In ne dvomim več o teh občutkih, kot sem včasih, če sem in kadar sem te občutke sploh zaznal. Prej podvomim o razumskih odločitvah, kot pa v te spontane vzgibe, ki jih sedaj že čutim in jim večkrat tudi znam prisluhniti. Moje travme in vzorci so bili tako ali tako večinoma plod mojega razuma. Posledica nekih spominov, za katere je težko reči, ali so bili realni ali ne. So bili pa zame takrat resnični, tega seveda ne morem zanikati. A kreiral jih je MOJ um, zato so to MOJI spomini in ni nujno, da so res realni.
Morda se zdi kruto, da je bil moj osnovni povod za zdravljenje nekakšna trma in ne želja po izboljšanju življenja in odnosov z bližnjimi in tistimi, ki so mi dragi. A odvisnost me je pač naredila hladnega. Pravzaprav sem jaz postal hladen in me ni takšnega naredila odvisnost. Kajti jaz sem sem se podredil odvisnosti in ni me odvisnost podredila sebi. Kakorkoli, stalno v omami, čakajoč samo novo dozo, vse to je pač zatrlo še tiste občutke, ki so bili v meni. Pa še nekaj je bilo zame pomembno. Če grem na zdravljenje zaradi nekoga drugega, potem si ne smem privoščiti neuspeha. Vsaj takrat se jaz to tako dojemal. Če nekaj obljubim, moram to izpolniti. To pa je zelo težka obveza. Danes se zavedam, da sem bil verjetno res krut do bližnjih. Ne namenoma, a to ne spremeni dejstva, da sem takšen bil. Ampak neka opravičila verjetno ne bodo prav veliko spremenila. Mislim, da najbolj pokažem, kako cenim vse, kar so moji bližnji storili zame tako, da res živim svoje življenje in ne življenje v odvisnosti in pod vplivom droge. Da poskušam živeti polno, kvalitetno. Verjamem v rek: “Človek ni vedno srečen, kadar je dober, je pa vedno dober, kadar je srečen”. Pa z besedo srečen ne mislim neke “namišljene” sreče, ki nam jo prinese zunanji svet, materialne dobrine in podobno. S tem mislim tisto notranjo srečo, občutek zadovoljstva, ki ni povezan s stvarmi, ki me obkrožajo. To je moja in samo moja sreča, ki jo doživljam jaz, lahko pa jo seveda poskušam deliti z drugimi. Ker je to moja sreča si jo lahko izničim le jaz sam, drugi tega pač ne morejo storiti. A to je pa že prevzemanje odgovornosti za svoje življenje v polni meri. Tega pa nisem znal ali zmogel. Če dosežem uspeh, sem zaslužen jaz, v primeru neuspeha pa so seveda krivi drugi. Odličen pristop, vedno se lahko izmažem. A s takšnim pristopom tudi ti doseženi uspehi niso bili tisti pravi uspehi, ki me izpolnjujejo. To je le zunanji svet, ki sem mu pustil, da je zasenčil mojega notranjega. A šele, ko sem v sebi, v svojem notranjem svetu, zadovoljen in srečen lahko vzpostavim prave in iskrene odnose, ki niso sami sebi namen, ampak dopolnjujejo moj svet. Takšni pravi odnosi ne zgradijo mojega zadovoljstva, lahko pa ga okrepijo. Ampak, če v osnovi tega mojega lastnega zadovoljstva ni v meni, potem ga niti ne morem okrepiti, nadgraditi. Lahko si ga namislim, se prepričam v to, a to je zame precej kratkoročno. Zato sem potem vedno iskal nove izzive, nove težave, ki sem jih reševal, da sem v prvi vrsti sam sebi, pa tudi drugim dokazoval, kako uspešen sem. Uspešen po čigavih merilih? Ali se uspeh lahko sploh meri? Kako bom izmeril ali bo zdravljenje odvisnosti uspešno? Da bom opustil svojo drogo, zdravila? Kaj pa bo potem z bolečino zaradi katere naj bi jemal ta zdravila? Bo fizična bolečina izginila, če bo zdravljenje uspešno? Seveda ne bo, le kako naj izgine? In ne, da fizična bolečina ni izginila, na površje je prišla še duševna, psihična bolečina. Pa danes kljub temu čutim, da je bilo zdravljenje uspešno.
Torej sem se na nekakšen svoj način odločil za vstop v zdravljenje. Takrat si niti predstavljati nisem mogel, kaj se bo dogajalo, kam me bo odneslo, v kakšna brezna bom zgrmel. Predstavljati pa si tudi nisem mogel, da obstajajo terapevti, zdravniki, ki bodo tako dolgo vztrajali ob meni, mi dajali oporo, me pobrali, ko bom na tleh, skratka, ki ne bodo dvignili rok, se obrnili stran in me pustili na točki, kamor sem prišel. Morda bi si lahko predstavljal, da to počnejo osebe, ki so del mojega življenja, partnerka, osebe, ki so mi drage. Da pa se bo nekdo po “službeni dolžnosti” toliko ukvarjal z mano, ne, tega si pa res nisem niti predstavljal.