Je že res, da je počasi prihajalo do vse več spoznanj o tem, kaj sem v resnici počel vsa ta leta, ko sem užival zdravilo. A sprejeti ta spoznanja in jim verjeti je bilo pa zame težko. Kajti, če verjamem tej “resnici” potem bo treba veliko spremeniti. In veliko “delati”. Sem sposoben in pripravljen na takšen “vložek”? Ali se bom moral v prihodnje res tako truditi za kolikor toliko normalno življenje? Je sploh vredno? Kaj pa je lahko drugače?

Je to prvo spoznanje in prvi korak?

Morda je bilo prvo spoznanje, ki sem ga sprejel, spoznanje, da niso drugi krivi za mojo odvisnost. V bistvu je bila dokončna odločitev za jemanje zdravila moja, nihče me ni silil v to, sploh pa ni nihče silil v takšno zlorabo zdravila, kot sem jo izvajal. Če je kdo kriv, sem kriv sam, čeprav tudi v sebi krivde nima prav velikega smisla iskati. Kar sem počel, sem pač počel. To je del moje preteklosti, izkušnja, nikakor pa ni dosmrtna obsodba, ni treba, da bo vedno tako. Seveda obstajajo vzorci iz otroštva in mladosti, a nisem zapadel v odvisnost zaradi teh vzorcev. Ti vzorci so bili samo priročen izgovor oziroma opravičilo pred samim seboj. Začel sem raziskovati v sebi, česa si sploh želim in česa sem sposoben. Še vedno so bile ob meni osebe, ki so mi resnično stale ob strani in me podpirale pri želji po novem življenju. Tako na osebnem nivoju, kot je to storila moja partnerka, kot tudi na strokovnem nivoju, kot mi je to pomoč in podporo nudila moja terapevtka. V bistvu sem spoznal, da imam možnost in zgolj od mene je odvisno, ali bom poskušal to možnost izkoristiti ali bom pač ostal, kjer sem. V nekem breznu, temni luknji. Dojel sem, da bom lahko prvi korak storil šele, ko bom sprejel, da sem na dnu tega brezna in moram prenehati kopati še globlje. Kajti ravno to sem počel vsa ta leta. Moram se osvoboditi iluzij, prenehati z utvarami in sprejeti kje sem. Okrevanje odvisnika je težko. To ni, kar sem hotel, to ni, o čemer sem sanjal. Ampak TO JE. Odvisnost bo večno z mano. Kontrolo imam samo nad tem, ali odvisnost poslabšam ali ne. Res je, da nisem več užival substance, od katere sem bil odvisen. A to ni tisti pravi cilj. Cilj okrevanja ni v prepričevanju sebe, da moram ostati trezen. Mislim, da je pravi cilj to, da se imam tako rad, da ne potrebujem substance. Seveda nihče ne trdi, da je dolgoročno abstinirati lahko. Lahko pa zatrdim, da se splača. A preden pobegnem iz zapora odvisnosti, si moram sploh priznati, da sem zaprt. Morda so dolge te verige, s katerimi sem priklenjen na substanco, od katere sem odvisen, a še vedno so verige, ki mi jemljejo svobodo.

Kako sploh okrevati kot odvisnik?

Zasvojenosti ne bom prerasel samo z ukinitvijo substance. Okreval bom verjetno samo tako, da ustvarim novo življenje, kjer mi bo lažje brez zlorabe substanc. Če ne ustvarim novega življenja, me bodo vsi dejavniki, ki so me pripeljali do odvisnosti, dohiteli. In tega novega življenja verjetno ne bom ustvaril samo z razumom, se prepričal o nečem in to izvajal. Spoznal sem, da moram to potrebo po novem življenju ponotranjiti. Okrevanje ni za tiste, ki to potrebujejo, teh je veliko, okrevanje je po mojem mnenju za tiste, ki si to želijo.

Ali res obstaja možnost?

Zato sem prenehal z načrtovanjem, kaj vse bi lahko še storil in dosegel v življenju. Moje okrevanje mora biti na prvem mestu, ker drugače bom vse, kar v življenju ljubim na zadnjem mestu. In vse, kar bom postavil pred svoje okrevanje, bom izgubil. In izgubim lahko veliko, življenje in s tem vsako možnost okrevanja. Dokler pa imam življenje, pa se morda lahko rešim. A zavedel sem se, da nima smisla reševati “pogorišča”. Morda bi našel kaj koristnega in uporabnega na tem “pogorišču”, a še vedno je “pogorišče”, nič drugega. Vse moram pustiti za seboj, vse kar sem vsa ta leta vlekel v svoji vreči, ki je postala prepolna, da bi v njej sploh kaj našel. In začeti znova. Groza, pri teh letih pustiti vse in zopet začeti znova? A zase nisem videl druge možnosti. Konec uničevanja, konec bežanja in konec laži. Začeti znova. In predvsem postati iskren do sebe.