Nova pot

Nova pot
Spoznanje, da opustitev droge, ki sem jo tako dolgo užival sploh ni sprememba, ki jo moram uvesti, temveč bo opustitev te droge zgolj posledica drugih sprememb, je bilo težko. Zdelo se mi je, da mi to precej oteži okrevanje od odvisnosti. Ko sem na zdravljenju poslušal, da so potrebne spremembe za korak iz tega začaranega kroga odvisnosti, sem mislil, seveda, opustil bom drogo in to je tista sprememba. Potem pa sem le spoznal, da to ni pravi pristop. Če bo opustitev droge edina sprememba, kaj sem v resnici sploh spremenil v primerjavi s časom, preden sem zapadel v uživanje te droge. V bistvu nič, enaka pot, po kateri sem šel in padel v odvisnost. Spoznal sem, da moram stopiti na drugo, novo pot, uvesti spremembe in se jim skušati prepustiti, te spremembe pa mi bodo omogočile dolgoročno opustitev droge. Očitno bo vse to precej težje kot sem mislil na začetku zdravljenja. Kot še dodatno oviro sem doživljal to, da v bistvu ne obstaja “seznam sprememb”, ki jih bo treba narediti, čeprav sem na zdravljenje na kliniko EZOA prišel ravno s tem pričakovanjem. Še manj obstaja takšen seznam z opisom možnih rezultatov sprememb. Kako naj se potem tega lotim, če pa sem celo življenje bolj kot ne vse načrtoval in predvideval.

Ohromljenost

V meni se je porajalo vse več strahu. Saj zdrava mera strahu v bistvu ni slabo čustvo. Nekako mi omogoča preživetje. A strah, ki je rasel v meni, ni bil strah tiste vrste, ki ga doživljam recimo pri prečkanju ceste in me sili, da pogledam levo in desno, ker me je strah, da bi me povozil avto. To je bil strah druge vrste, strah, ki me je paraliziral in hromil. Moje prepričanje v preteklosti je bilo, da je premagovanje tega samo stvar odločitve. Odločim se, zberem moč in naredim prvi korak. Sedaj pa sem vse bolj spoznaval, da ni vse tako črno - belo, ni vse samo stvar odločitve. Sploh premagovanje takšnega strahu. Staro pot poznam, je “varna”, morda ni prava, a je predvidljiva in s tem do neke mere “varna”. Na novi pa ne vem, kaj lahko pričakujem, neznano pa mi ni ravno vzbujalo občutka “varnosti”. Človek postane ohromljen, pasiven. Ne stori nič, občepi na neki točki. Kako naj sam sebi zagotovim “varnost” na novi poti? Verjetno to sploh ni možno, vsaj jaz tega nisem znal. Kako naj se torej znebim tega strahu? Morda je pripomoglo k mojemu prvemu koraku spoznanje, da pogumen ni tisti, ki ga ni nikoli strah. Verjamem, da je pogumen tisti, ki kljub strahu nekaj stori. Torej strahu se ni treba znebiti, morda ga moram samo sprejeti oziroma si priznati, da me je strah (novega) življenja. Seveda je teorija nekaj, praksa pa popolnoma nekaj drugega.

Nove aktivnosti

Nova življenjska pot se je dobesedno začela s potjo, ki sem jo vsak dan fizično prehodil. Sprva je bilo to nekaj sto metrov, a se je počasi ta razdalja povečevala. Nisem se več prepričeval, da “NE MOREM”, zaradi bolečin, svojega stanja in podobnega opravičevanja. Seveda sem se na začetku moral včasih skoraj prisiliti, da sem se odpravil ven, da sem hodil, da sem bil med ljudmi. Sčasoma pa to prepričevanje ni bilo več potrebno in z vse večjim veseljem sem se odpravil na sprehod. Saj sem že prej vedel, da hoja, sproščena hoja, prilagojena mojim sposobnostim, zelo koristi, tako fizičnemu kot tudi psihičnemu počutju. Poudarek je na sproščeni hoji in ne hoji, namenjeni doseganju “vrhunskih” rezultatov oziroma podiranju rekordov. A začeti te redne aktivnosti zame ni bilo ravno enostavno. Bolečine in nobenih analgetikov, prekomerna teža, ki mi je zelo otežila gibanje. In pa zavedanje, da tukaj ni “instant” rezultatov. Vztrajati, kljub temu da ni vsakodnevnega oziroma takojšnjega “napredka”, opustiti neučakanost. A je ta aktivnost postajala vse lažja in vse bolj sproščujoča. Precej hitro je začela popuščati tudi depresija. Ni bilo tistih temnih stanj in nihanj. Marsikje sem prebral, da ima tovrstna hoja res zelo blagodejen vpliv, včasih skoraj čudežen, na stanje in počutje človeka. Sedaj pa sem to izkusil pri sebi, ni samo teorija, tudi v praksi se je to izkazalo za še kako resnično. Ker to ni samo hoja, tu je prisotna socializacija, hkrati pa tudi samota, v kateri sem spoznaval, da lahko tudi sam s sabo doživljam prijetne trenutke. Kajti večino teh poti še vedno prehodim sam.

Rezultati

Po kar precej dolgem obdobju pa sem začel čutiti tudi prve učinke teh novih aktivnosti. Že tako ali tako je bila fizična aktivnost vse lažja, ti prvi rezultati pa so mi dali še dodatno motivacijo. Pot je bila vse daljša, nekaj sto metrov na začetku, do današnjih blizu tristo prehojenih kilometrov mesečno. “Stranski učinek” fizične aktivnosti pa je bil tudi izgubljanje telesne teže, tiste prekomerne teže, ki mi je na začetku podeseterila vsakršen fizični napor. Danes je fizična aktivnost bistveno lažja, telo ne trpi tako zelo, saj se izgubljenih štirideset+ kilogramov še kako pozna. A tu ni prisotno samo fizično počutje oziroma stanje. Ogromen je tudi vpliv na psihično stanje. Še zdaj včasih kar težko dojamem, da je možno kljub neprestano prisotnim bolečinam opravljati vse, kar opravljam danes. Ni več vsakodnevnega boja z bolečino, spoznal sem, da je resnično možno živeti “normalno” življenje, kljub kronični bolečini. Seveda me telo včasih le opomni, da sem morda malce pretiraval, a to je le kratko obdobje, ko intenzivneje začutim bolečine. Vsega ostalega časa pa bolečine skoraj ne doživljam, vem, da je prisotna, ampak ni bolečina tista, ki narekuje moje aktivnosti ali življenje. Težko opišem, kaj in kako sploh to doživljam, ni pa to ignoriranje bolečine, enostavno bolečina ni na površju zavesti, morda je nekje znotraj mene, ponotranjena, sprejel sem jo. Seveda kronična bolečina ni nikakršna prednost, vem pa, da tudi velika omejitev ni, nič več.


Je to končno začetek “pravega zdravljenja”?

To je bila verjetno prva aktivnost, ki sem jo po dolgem času opravljal s srcem in mi je omogočila začeti tudi aktivnosti na drugih področjih, delo, kreativnost, ustvarjanje in veliko drugega. Seveda zgolj fizična aktivnost še zdaleč ni vse, kar naj bi spremenil v svojem življenju. Menim pa, da je pri meni sprožila verigo drugih sprememb, ki so se začele dogajati in vse to mi je omogočilo, da sem končno, tako dolgo po svojem prihodu na kliniko EZOA, vstopil v tisto “celostno zdravljenje”, za katero šele sedaj počasi dojemam, kaj sploh pomeni in ki naj bi me “potegnilo” iz objema odvisnosti.

Add Comment

The author will be very pleased to know the feedback about his news..

    • bowtiesmilelaughingblushsmileyrelaxedsmirk
      heart_eyeskissing_heartkissing_closed_eyesflushedrelievedsatisfiedgrin
      winkstuck_out_tongue_winking_eyestuck_out_tongue_closed_eyesgrinningkissingstuck_out_tonguesleeping
      worriedfrowninganguishedopen_mouthgrimacingconfusedhushed
      expressionlessunamusedsweat_smilesweatdisappointed_relievedwearypensive
      disappointedconfoundedfearfulcold_sweatperseverecrysob
      joyastonishedscreamtired_faceangryragetriumph
      sleepyyummasksunglassesdizzy_faceimpsmiling_imp
      neutral_faceno_mouthinnocent
  • This site is protected by reCAPTCHA and the Google Privacy Policy and Terms of Service apply.

Comments 0