Nova življenjska pot se je torej začela. A kako vztrajati na tej novi poti, pri aktivnostih, ki mi omogočajo “napredovanje” in končno občutek, da živim? Vztrajnost! Enostavno to izreči, se odločiti, a v praksi pa je to pogosto tako zelo težko. A se je v meni začel oglašati tisti tihi glasek: “Če sem tako dolgo vztrajal v odvisniškem vedenju, jemanju in zlorabi zdravila, hkrati pa sem vedel, da me to vztrajanje pelje samo na slabše, zakaj potem ne bi poskusil vztrajati na novi poti, ki pa me lahko pelje samo na boljše.” Vsaj poskusim lahko.

Nič več iskanja razlogov

Po zaključku zdravljenja odvisnosti od Oxycontina na kliniki EZOA sem pogosto iskal razloge, zakaj naj bi nekaj storil ali počel. Razloge za, seveda pa sem našel tudi razloge proti. Ko sem začel hoditi na sprehode, sem si dopovedoval, da to mi bo koristilo, da hoja zelo sprošča in pomirja, da to pač “moram” početi. “Moram” se spraviti ven na sprehod. V tem niti ni bilo nič slabega, a dolgoročno pa je težko vsak dan sproti iskati razloge za toliko dejanj. Prepričevati se, včasih se celo prisiliti. To mi je vzelo precej energije, a sem le nekako vztrajal. A kaj, ko smo ljudje nagnjeni k temu, vsaj jaz sem bil takšen v preteklosti, da za vsako svoje dejanje pričakujemo tudi rezultat. In to čim prej. Torej vse počnem z nekim razlogom, pričakovanjem. To pričakovanje se sicer ni vedno uresničilo, a bilo je prisotno. “Če naredim to, potem se mora zgoditi ono.” Tu ne vidim prav veliko spontanosti. A tako sem deloval večji del svojega življenja. V šoli, poslu, odnosih… na vseh področjih življenja. Danes vidim, da mi je takšen pristop večkrat prinesel frustracije ali razočaranje. Biti pošten zato, da bom za to svojo poštenost “nagrajen”. Biti prijazen, da bodo drugi “prijazni” do mene. Hoditi na sprehode, da se bom bolje počutil. Imeti rad, da bom dobil povrnjeno ljubezen. Ne vem, ampak meni to sedaj ne deluje več iskreno. Pošten, prijazen, aktiven… bom zato, ker je to morda v meni in imam možnost to izraziti. Ne vedno ne vsak dan, vse dneve pa le ne morem izražati takšnih občutkov. Včasih nisem tako vesel, miren, pozoren…, da bi to neprestano izražal. A kadar pa lahko, pa takšen sem, ker to nekako čutim v sebi.

Ne želim pa več nositi maske, igrati nekoga, ki ni jaz. Pa saj verjetno so takšni občutki v vsakem izmed nas, le, da sem v preteklosti pogosto presojal, kaj se “splača” in kaj ne.

Vztrajati

Nekako sem počasi, res počasi ponotranjil to potrebo po vztrajanju v abstinenci in dejavnostih, ki sem jih počel. Veliko tega sčasoma nisem več čutil kot potrebo, bolj kot željo. Nisem več počel vseh teh aktivnosti zato, ker moram, zato ker je koristno. Zgolj zato, ker lahko, ker imam možnost. Večino časa brez pričakovanja rezultatov. Pa tu ne mislim poslovnega področja ali podobnih dejavnosti. Tu je seveda pričakovanje rezultatov prisotno. Govorim o samem življenju. Danes moram storiti to in ono, da bo jutri bolje, lepše. Ne, tega pa res skoraj ne počnem več. Moja pot v preteklosti je bila temačna, a sem jo razsvetlil s substanco, žal samo začasno in sem moral to venomer ponavljati. In stopnjevati. Zato imam občutek, da če bom vse te aktivnosti počel s pričakovanjem, da bom spet “razsvetlil” svojo pot, bom verjetno spet moral vse skupaj stopnjevati. Ne, to počnem, ker imam možnost in kako me to lahko izpolnjuje, vidim šele, ko se nečesa lotim, ne lotim pa se tega zato, ker pričakujem izpolnitev. Ker večino teh aktivnosti počnem sam, vem, da to delam zaradi sebe in ne zaradi drugih. Seveda je včasih prijetno imeti družbo, sploh se veselim družbe partnerke. Ni pa to pogoj. Je moja pot sedaj samotna? Včasih, samotna, ne pa osamljena, danes lahko živim sam s sabo, celo všeč mi je lastna družba, kar bi za moje življenje v preteklosti težko rekel, le, da takrat nisem vedel, kako težko se prenašam.

Se je bilo enostavno na začetku prisiliti v to vztrajanje? Zame ne, je bilo pa vredno, kajti ta “prisila” je sčasoma prerasla v željo, željo, ki pa ne zahteva več tolikšnega vlaganja energije, ampak prinaša veliko zadovoljstva. Sicer na začetku nisem verjel, da se to sploh lahko zgodi, bil sem “pripravljen” na to vlaganje svoje energije, ampak danes vidim, da verjetno dolgoročno tega ne bi mogel početi. Mene je to preveč izčrpalo.