Biti to, kar sem ali biti, kar mislim, da želijo drugi?

Če se ozrem nazaj v preteklost, potem vidim, da sem v bistvu dolgo nosil nekakšno “masko”, gradil podobo, kakršno sem želel, da jo imajo drugi o meni. Z leti je ta maska ali “igra” dejansko skoraj postala del mene in se mi to ni zdelo nič nenavadnega, kaj šele napačnega. Tudi v svojem odvisniškem vedenju sem igral. Žrtev, nemoč ali karkoli že, včasih pa tudi “samozavest”. To odvisniki še kako radi počnemo, igramo nekoga. A po zdravljenju, sicer ne takoj, sčasoma pa, sem začel čutiti, da je sedaj prišel čas, da pa končno odvržem masko in sem, kar pač sem. Pa ne v smislu: “Takšen sem, kdor me sprejema, v redu, kdor me ne pa naj gre”. To se mi zdi preveč rigidno, posplošeno. A ko enkrat spustimo masko, se lahko začnejo dogajati milo rečeno precej nenavadne stvari in situacije. Dolgo je že, odkar sem prebral stavek znanega psihoanalitika: “Dokler nosite masko, vam vsi verjamejo, ko masko odvržete, pa vam ne verjame nihče več.” Prebral sem to izjavo, nisem pa je razumel ali dojel, morda tudi nisem verjel, da je lahko tako. A sem po zdravljenju to začel doživljati na lastni koži. Precej skepticizma, nejevere, oporekanja in marsičesa še. Ljudje so mi govorili, le kakšno igro pa sedaj “igraš”. A sem nekje v sebi čutil, da sedaj pa res ne želim, niti nimam potrebe po nikakršni igri več, po maski, po izgradnji neke lažne podobe, za katero želim, da jo imajo ljudje o meni. To ne pomeni, da sem se popolnoma razgalil pred vsemi. Ne, marsičesa še nisem mogel dati ven, pokazati, a mislim, da igral pa nisem nekoga, kar nisem. Igra me v preteklosti ni ravno “daleč” pripeljala, obtičal sem na eni točki in zapadel v odvisnost. V odvisnost nisem zapadel zaradi “igre”, to ne, a “igra” mi pa res ni pripomogla pri doživljanju zadovoljstva v življenju. Velikokrat me je celo utrujala. Izgradnja in nošenje maske človeka izčrpa.

Komu v resnici igram?

Danes se zavedam, da je “igra”, ki jo izvajam pred drugimi na koncu vendarle zavajanje samega sebe. Pa tega ljudje včasih sploh ne dojamemo. Ne prepoznamo pri sebi, kaj v resnici počnemo. Vsaj jaz svoje “igre” nisem prepoznal. Oziroma sem se prepričal, da je tako prav. Če pokažem svoje prave občutke, bom ranjen. Če ne bom “igral”, me bodo izkoristili. Z masko lahko skrijem svojo “povprečnost” In še veliko razlogov bi lahko naštel, zakaj je “koristno” nositi masko. A mislim, vsaj pri meni je bilo tako, da glavni razlog je strah, da me bodo brez maske ljudje “prebrali”, točno bodo vedeli, kdo sem in spoznali mojo ranljivost, postal bom žrtev takšne ali drugačne vrste.

Pogosto se prepričujemo, da moramo najti pravo družbo, okolje, osebe, prijatelje, da bomo lahko sneli masko in pokazali svoj pravi obraz in občutke. A v resnici le jaz in samo jaz lahko uvedem spremembe, ki so potrebne, da snamem masko in postanem to, kar resnično sem.

Iskrenost še ne pomeni razgaliti se

To, da ne želim nositi maske, pa še ne pomeni, da sem iskren v takšnem smislu, da povem, karkoli mi že pač pade na pamet v danem trenutku in to povem kar takoj. Tega početja ne dojemam kot iskrenost, to je že bližje brezobzirnosti. Ampak med iskrenostjo in brezobzirnostjo je verjetno res tanka meja. Zame iskrenost pomeni, da nekaj povem na primeren način v primernem trenutku. Če ne najdem primernega načina ali pa trenutek ni primeren, sem pač tiho. Saj vseh svojih misli in občutkov pa res ni treba za vsako ceno deliti.

Samotna pot, a le na začetku

Moram pa priznati, da sem s tem, ko sem skušal “sneti” masko, skušal biti to, kar sem, stopil na precej samotno pot, vsaj začetek je bil takšen. Pa tega ne mislim v smislu druženja oziroma osamljenosti v klasičnem pomenu besede, pač pa po občutkih v sebi. Kar naenkrat se mi je zdelo, da me nihče ne razume, da mi tudi ne verjamejo, da niti ni veliko oseb okrog mene, s katerimi bi lahko delil svoje misli. Seveda me nihče ni razumel, saj sem v svoji dolgoletni omami govoril jezik, ki ga res nihče ni mogel razumeti in izvajal dejanja, zaradi katerih mi nihče ni mogel verjeti.

Zdelo se mi je, da nihče ne odobrava mojih dejanj, poskusov, moje nove poti, na katero sem stopil. Bile so osebe, ki so se mi trudile dajati oporo, a kaj, ko niti nisem vedel, kakšne opore si sploh želim. Danes vem, da mi takrat v bistvu nihče ni mogel pomagati hoditi po tej novi poti. To sem moral storiti sam, ne glede na okolje, družbo in situacije, v katerih sem se znašel. In večkrat je zmanjkalo motivacije in energije. Bil sem tako utrujen. A sem spoznal, da če sem na poti utrujen, se moram naučiti spočiti, ne pa da obupam. In sčasoma pa sem vendarle začel spoznavati osebe, ki tudi hodijo po tej poti, svet ni bil več prazen, srečeval sem ljudi, ki jih prej nisem nikoli opazil. Srečne ljudi, zadovoljne. In srečni ljudje zgradijo svoj notranji svet ter ne krivijo za svojo nesrečo zunanjega sveta. To danes vem, ne zanašam se več na ta zunanji svet. Čudovite stvari se zgodijo, ko se odmaknem od negativnosti. Dokler pa sem v sebi negativen, se od tega ne morem nikoli odmakniti, vedno sem sam s sabo. Zato se resnično čudovite stvari niti ne zgodijo v mojem življenju.


Me bodo brez “igre” obsojali?

Priznam, da sem pomislil tudi na to, da me bodo ljudje obsojali, če ne bom več nosil maske, če ne bom “igral”. Ampak ali sploh želim biti “popoln”? Ne, nič več, sem, kar sem, sam sebe skušam sprejeti takšnega, kot sem danes. In skušal se bom tudi sprejeti takšnega, kot bom jutri. Morda “popoln” res nisem, nisem pa zlagan. Le zakaj bi sploh skrival, kaj vse sem doživel in preživel? Kdorkoli me obsoja zaradi te preteklosti, prav, jaz pa ne živim več tam. Svoje rane zdravim predvsem sam. In to ne tako, da neprestano drezam v to rano, da se neprestano vračam v preteklost. Te rane moram pozdraviti, ker drugače bom neprestano krvavel, in to po ljudeh, ki me niso porezali, ki mi niso povzročili teh ran.

Sedaj šele vem, da sem živel črno - belo, danes pa ne samo, da živim še odtenke sivine, lahko bi rekel, da svet okoli sebe vidim celo v barvah. In mi je všeč.