Včasih pomislim, kako sem včasih gledal veliko zadev iz napačne perspektive. Pa saj verjetno tako gleda veliko odvisnikov.
 
Ne vem, recimo primer, ven, med ljudi, na sprehode… bom začel hoditi, ko bo popustila depresija. Masko bom snel, ko bom srečal ljudi, ki so prijazni in med katerimi se bom dobro počutil. Z jemanjem substance ali pitjem alkohola bom prenehal, ko bo izginila tista bolečina, ki je sprožila jemanje te substance. In še bi lahko našteval.

Resnico moram pogledati iz druge strani
 
V resnici je vse to ravno obratno. Depresija bo popustila, ko bom začel hoditi ven, prijazne in dobre ljudi bom spoznaval, ko bom snel masko. Z bolečino se bom lahko soočil, ko bom trezen. Zakaj tako gledamo? So to samo opravičila, da nekaj ne storim, da odlagam, prelagam. Morda je najbolj osnovna "trditev": Na zdravljenje odvisnosti bom šel, ko se bom jaz tako odločil. Zase vem, da v bistvu niti ni bila moja lastna odločitev, da odidem na zdravljenje odvisnosti. Bil sem prisiljen, morda ne toliko s strani kakšne osebe ali oseb, prisilile so me okoliščine, prisililo me je življenje samo. Čeprav sem precej dolgo trdil, da je bila to moja odločitev.

Sam sem si postavil ovire
 
Če dobro pomislim, vidim, kako me je takšno razmišljanje oziroma "pogojevanje" oviralo pri zdravljenju odvisnosti. Ko sem prišel na kliniko, sem vedel, da naj bi opustil Oxycontin. A zdravljenje odvisnosti se bo zame začelo šele, ko bo minila bolečina zaradi katere sem jemal Oxycontin. V bistvu nemogoče, bolečina, fizična bolečina pač ne bo minila. In verjetno sem potem kar nekaj časa čakal, da bo ta fizična bolečina popustila. A ni. Ne samo, da fizična bolečina ni popustila, krepila še je psihična oziroma duševna bolečina. Na zdravljenju sem pogosto prejemal sporočila, da takšen pristop ne bo prinesel nekega dolgoročnega uspeha. Pa sem kar vztrajal in vztrajal pri svojih prepričanjih. Jaz pač obvladujem vse to. Kakšna zmota.
 
Napačna perspektiva

In vsa ta pričakovanja, ki sem jih gojil. Ko bom z Oxycontinom na ničli, bo bolje. Ni bilo. Ko bom prešel v drugo fazo zdravljenja, pa bo bolje. Ni bilo. Ko bom zaključil formalno zdravljenje, pa mora biti bolje. Ne, ni bilo. Vsakokrat, ko sem mislil, da sem v peklu, sem v naslednji fazi spoznal, da sem bil do sedaj šele v preddverju pekla. Kajti šlo je samo na slabše. Ker sem zopet vse gledal iz napačne, obratne perspektive. Ko se bo nekaj zgodilo, bom začel delati, da bo bolje. In ker seveda prav veliko nisem storil, le čakal, ni bilo nikoli bolje. Vsaj v meni ne, pa tudi telesno oziroma fizično ne. Staknil sem še kup drugih bolezni, pljučnico, vnetje mehurja, vnetje rebrne mrene in tako dalje. Očitno mi je vesolje in življenje kazalo, pa tudi terapevti in zdravniki so mi to sporočali, da moj pristop ni ravno pravi, pa sem vseeno vztrajal pri tem, dolgo vztrajal.

Akcija, a z druge strani
 
Danes vem, da je treba nekaj vložiti, da je treba nekaj storiti za ta prvi korak na novi poti. Zgolj molitev ne bo odnesla bolečine. Tudi "demoni" bodo ostali in s tem psihična bolečina. "Demoni" v bistvu povzročijo bolečino in samo čakanje, da izginejo, ne bo dalo rezultata. Izganjanje teh “demonov” s substancami ni prineslo rezultatov. Torej moram očitno živeti tako, da bodo ti “demoni” sami odšli.
 
A kako spremeniti pogled, kako pogledati iz druge strani, kako zbrati motivacijo. Vsekakor ne, tako kot sem jaz delal dolge mesece. Iskal potrditve, da moja prepričanja držijo. Očitno je bilo to lažje, kot pa opustiti ta prepričanja. Spremenil sem jih že morda, a sem prepričanje nadomestil z novim prepričanjem, torej prav veliko nisem storil, kajne? Opustiti nekaj, kar je bilo zame tako dolgo "resnica" je bilo pa res malce težje. Zopet sem moral pogledati z druge strani. Ko bom vedel, kaj moram storiti, bom to storil. V resnici sem moral začeti brez navodil in razlage in šele kasneje spoznaval, kaj in kako.
 
Če malce posplošim, kako radi vse gledamo obratno. Ko se bo zgodilo to in to, bom lahko nekaj storil, dosegel, ustvaril. A v bistvu, vsaj zase mislim, da to velja, se bo začelo dogajati šele, ko bom nekaj storil. Kot, da bi obrnil celo splošno "pravilo" vesolja: "Vsaka akcija sproži reakcijo". Jaz pa sem očitno pogosto delal po principu: "Reakcija sproži akcijo". Kar je v bistvu nemogoče, zato je, dokler vztrajam v tej "obratnosti", nemogoč vsak premik ali napredek.


Verjetno se marsikdo ne bo strinjal, ampak tam nekje globoko, v samih koreninah, se mi zdi vse to precej enostavno. Ampak šele, ko odvržem vso navlako, ki sem jo shranjeval v življenju, ko opustim vzorce in prepričanja, ki sem se jih tako oklepal. Ko pogledam skozi resnico stalnosti, vidim, da je vse samo sprememba. Kajti ta resnica stalnosti je verjetno zgolj moje razumsko prepričanje. Odvreči vse to, pa res ni enostavno, to pa se strinjam.

Le živeti je treba
 
Saj ne, da bi dandanes analiziral vse, kar sem v okviru zdravljenja počel. Sploh ne. Sedaj se mi včasih zazdi celo smešno, kako nisem videl, kaj delam, kako napačen pristop sem imel. Po eni strani sem mislil, da imam nadzor nad življenjem, po drugi strani sem pa kar nekaj čakal. 

Danes ne čakam, danes sem aktiven, večinoma ne zaradi pričakovanja rezultatov, aktiven sem, ker mi čepenje na eni točki ne omogoča spoznavanja vseh lepot življenja. In življenje je res lepo, če ga gledam s treznimi očmi.