Je zdravljenje odvisnosti dosežek?

Proces zdravljenja je vsekakor dolg in naporen proces. Tako fizično naporen kot tudi psihično. Spremembe, ki naj bi jih v zdravljenju odvisnosti vpeljali, niso enostavne. Jaz sem v obdobju zdravljenja našel kup razlogov, zakaj bi bilo morda bolje, da se vrnem na staro pot. Po zaključku formalnega zdravljenja pa je bilo še težje, pojavil se je močan občutek obžalovanja, da sem sploh šel na kliniko za zdravljenje odvisnosti. Prisotno je bilo vsakodnevno prepričevanje samega sebe, da bi pa vseeno bilo bolje (lažje?), če bi živel tako kot sem pred zdravljenjem. Zakaj pride do takšnega razmišljanja in teh občutkov, bi težko povedal. Verjetno so to tudi tisti obrambni mehanizmi, o katerih sem na kliniki poslušal v bistvu od prvega dneva zdravljenja. In jih seveda zanikal. Kakšni obrambni mehanizmi? Saj sem prišel na zdravljenje, torej pri meni ni obrambnih mehanizmov. To razmišljanje je bilo precej daleč od resnice, kar sem spoznal oziroma si priznal šele mnogo kasneje.

Iz odvisnosti v realnost

Ampak morda je bilo pa eno izmed najbolj “krutih” spoznanj to, da se moram v bistvu vrniti v “normalnost”. Kajti abstinenca je normalno stanje. Stanje v kakršnem živi in dela veliko ljudi. Torej zdravljenje odvisnosti od Oxycontina ali katerekoli odvisnosti na en način niti ni “dosežek”, temveč vlaganje truda in energije v nekaj, kar je za človeka normalno stanje. To spoznanje mi je na koncu odprlo oči, da sem videl resnico o svojem “izletu” v odvisnost. Ne zanikam vlaganje truda v zdravljenje odvisnosti, to ne, ampak očitno bo proces zdravljenja, ta naporni proces, le iskanje poti, da se vrnem nekam, kjer sem že bil, v stanje, v katero sem se “rodil” ob prihodu na ta svet. S tem ne mislim vrnitve na staro pot, ta stara pot me je pripeljala v odvisnost, torej je treba najti novo, drugačno pot.

Je treba obžalovati preteklost?

V procesu zdravljenja oziroma pri meni šele po zaključku formalnega zdravljenja odvisnosti je sčasoma prišlo do veliko sprememb in spoznanj, ki so mi omogočile “novo” življenje, omogočile zadovoljstvo, srečo, izpolnjenost… vse to je res. Sem se pa včasih vprašal, ali bi vsa ta spoznanja in spremembe sploh potreboval, če ne bi zapadel v odvisnost. So mi res prinesla nekaj novega ali so bila samo potrebna za vrnitev v “normalno” stanje? Stanje, v katerem sem nekoč že bil, a sem bil tako dolgo in globoko v odvisnosti, da sem to “normalnost” že pozabil. Verjetno res nima smisla razmišljati o tem, kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi šel po poti, ki me je pripeljala v odvisnost. Če bi o tem preveč razmišljal, bi lahko hitro zapadel v obžalovanje svojega življenja v preteklosti, kar pa mi ne bi ravno koristilo.

Resnica je, da nisem nič posebnega

Danes ne obžalujem svojih dejanj, svojih odločitev in tega “izleta” v odvisnost, ne več. To je del moje preteklosti in zanikanje mi ne bo prav veliko koristilo. Tudi ni več občutka, da sem “zapravil” toliko let svojega življenja, ta občutek je bil pri meni dolgo prisoten. Ne pričakujem več vsak dan “računa” za to odvisniško vedenje, ampak morda je bilo bolj pomembno spoznanje, da si z zdravljenjem odvisnosti ne bom “prislužil nagrade”, zdravljenje mi bo le omogočilo vrnitev v normalno stanje, kjer sem nekoč že bil. Zato se mi zdi, da poudarjanje kaj vse sem moral preživeti v procesu zdravljenja, opisovanje truda, ki sem ga moral vložiti, razlaganje “dosežkov”… kar vse povprek pa verjetno res ni na mestu. Nič ni narobe s tem, da sem ponosen nase, na to, da sem zdržal (in hvaležen, da so zdržali tudi svojci), na vse spremembe, ki mi jih je uspelo sprejeti, ampak dejstvo je, da po mnogih letih in ogromno vložene energije sem samo tam, kjer naj bi sploh bil. Ko odpade "vzvišenost" nastane veliko prostora za skromnost, ponižnost, hvaležnost…

Comments 0