Sem vreden zapustiti odvisnost?

Odzivi, ki jih je sprožil prejšnji prispevek, ki sem ga objavil pod naslovom "Je zdravljenje odvisnosti dosežek?", kažejo, da je pri nas, ki smo zaključili formalno zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA, pogosto prisoten ta skepticizem, dvom, občutek… ali je zdravljenje odvisnosti oziroma abstinenca po zdravljenju sploh dosežek. 

Upravičen ponos

Mislim, da ni nič narobe, če smo ponosni nase. Pustimo ob strani, zakaj smo si z odvisnostjo tako zapletli življenje, zdravljenje pa je dolg, težak in naporen proces. In vsak, ki gre skozi ta proces, je lahko ponosen nase. Ne glede na to, kako potem živi po zaključku formalnega zdravljenja. Mislim, da je vsak, ki pride na kliniko EZOA, po zaključku formalnega zdravljenja nekje v sebi pa le drugačen. Ni pomembno, ali potem dolgoročno abstinira ali ne, nekaj se v človeku premakne. In ponos je lahko prisoten, zakaj ne? Mislim pa, da je lahko nevarna tista evforija, za katero je možno, da se po zaključku zdravljenja pojavi. “Novo življenje, nove možnosti, abstiniram…, super”. Saj to je že res, ampak potem pa verjetno pride spoznanje, vsaj pri meni je bilo tako, da sem se v bistvu vrnil v stari svet, staro okolje, pod isto sonce, med iste ljudi… Sicer ne na staro pot, ampak zunanji svet pa je bolj kot ne enak, kakršen je bil, preden sem odšel na zdravljenje odvisnosti od Oxycontina. In kar naenkrat ta evforija popusti in lahko se pojavijo ti dvomi o “dosežku”. Kaj pa sedaj, saj je vendarle vse okrog mene enako, kot je bilo prej. Ampak morda pozabljamo, da nekaj pa vendarle je drugače, in to sem jaz. Ne glede kako se mi uspe prepustiti spremembam, do katerih naj bi prišlo v procesu zdravljenja odvisnosti, nekaj v meni se je spremenilo v tem procesu zdravljenja.

Morda pa sploh nisem vreden tega

V prvih mesecih po zaključku formalnega zdravljenja odvisnosti je bil pri meni prisoten tisti “notranji kritik”, ki je bil tudi eden izmed razlogov, da sem stopil na pot v odvisnost. Ta “notranji kritik” pa me očitno v procesu zdravljenja na kliniki EZOA ni zapustil, še vedno je bil v meni. “Mi sploh bo uspelo? Kaj pa, če mi ne bo? Sem sposoben normalnega življenja? Ali lahko živim brez opojne substance?” Takšna in podobna vprašanja mi je sprožal ta moj “notranji kritik”. In seveda odgovore, da mi ne bo uspelo, da ne znam, in tako dalje. A ta “notranji kritik” v resnici niti ni realen, čeprav ga jaz tako močno čutim v sebi. Mislim, da je bolj plod mojega odnosa do samega sebe, do življenja, do okolja… Verjetno je ta “notranji kritik” samo nekdo, ki ga vedno lahko okrivim za neuspeh, težave, slabo voljo… V redu, če ta “kritik” na en način živi v meni, pa saj vendarle ni treba, da ga vedno poslušam, ni mi treba verjeti, da ima kar vedno prav. Če zgradim zdravo samopodobo, če verjamem vase, potem naj govori, kar želi, jaz zase vem. Seveda do tega zaupanja vase ni prišlo kar čez noč. Na začetku je bil prisoten dvom, naveličanost vlaganja energije nekam, kjer ni takojšnega napredka, utrujenost, tudi obup. A ob vztrajanju so ti občutki oziroma prepričanja vse bolj bledeli, glas “kritika” je bil vse tišji. In krepilo se je zavedanje, da je za menoj težka izkušnja, težak proces, naporna pot… ter sem lahko sam nase upravičeno ponosen. To pa ni bila več tista evforija, ki se je pojavljala na začetku. To pa je bilo realno spoznanje, da pa morda sem res sposoben iti čez takšno fazo, pustiti preteklost za seboj in začeti živeti, ne samo preživljati dni, kot sem jih prej, pod vplivom opojnih substanc.

Obstaja (nova) pot naprej

Spoznanje, da je bil to res hud udarec v mojem življenju, ampak imam možnost, da grem naprej in nisem do smrti zaznamovan. In hodim naprej z dvignjeno glavo, ker se zavedam, da zaradi te težke izkušnje nisem nič manj vreden. Tudi nisem več vreden, to ne, ampak jaz vem (in verjetno moji bližnji tudi, saj gredo svojci tudi skozi pekel odvisnosti, morda po drugi poti, a še vedno skozi pekel) kaj sem preživel, če mi okolica daje priznanja ali pa ne. Lahko delam napake, lahko še kdaj padem, seveda, to je življenje, ampak zmorem pa marsikaj, na en “ponižen in skromen način” sem dosegel “čudež”. Nisem si mislil, da je to mogoče. In to je tudi prava teža zdravljenja odvisnosti, treba je narediti “nemogoče”. Ampak kot pravi rek:

“Ko vsi vedo, da je nekaj nemogoče storiti, se pojavi nekdo, ki tega ne ve in to naredi."

Zaenkrat kaže, da sem v svojem primeru bil jaz tisti, ki tega ni vedel in je naredil. Zakaj potem ne bi tega cenil in bil ponosen nase?

Comments 0