Torej sem se začel občasno vračati na kliniko. K svoji terapevtki in občasno tudi na kontrolo k psihiatrinji. Po skoraj dveh mesecih od zaključka formalnega zdravljenja so se očitno začele dogajati prve spremembe pri meni oziroma v meni. Tako so vsaj opažali drugi, sam teh sprememb nisem še ravno čutil. Danes vem, zakaj jih še nisem čutil. Res je, da sem uvedel nekaj sprememb, a to je bilo izključno na razumskem nivoju. Nekakšno prepričevanje samega sebe. Saj do neke mere sem verjel v te spremembe, a še niso postale del mene. Samo delal sem načrte, kaj moram storiti, kdaj moram kaj storiti in podobno, ter se trudil vse to tudi izvajati. In kot sem omenil v prejšnjem prispevku, veliko energije sem porabil za prepričevanje samega sebe, da ne smem ponovno začeti z uživanjem Oxycontina. Da, nastopile so prve spremembe, a so me tudi izčrpavale. Danes je drugače. Spremembe v meni so težnja in ne zgolj obveza. Ne prepričujem se več, da ne smem uživati Oxycontina, sedaj enostavno ne čutim ne želje ne potrebe. Kljub bolečinam, ko so še vedno prisotne te potrebe ne čutim v sebi. Ne zaradi zavedanja možnih posledic, ampak te potrebe ali želje trenutno enostavno ni v meni. In to je zame precej lažja abstinenca. Prav tako tudi ne čutim potrebe po vseh ostalih zdravilih, ki sem jih opustil ob zaključku zdravljenja. Nisem proti tovrstnim zdravilom, antidepresivom, analgetikom in podobnim substancam. Včasih ta zdravila omogočijo, da človek naredi prvi korak na svoji novi poti. Tako, da če bi se še kdaj pojavila potreba po jemanju teh zdravil, jih ne bom kar kategorično zavrnil. Sem pa vesel, da mi jih sedaj ni treba jemati in vseeno živim zadovoljno in pomirjeno.


Sprejemanje lastnega stanja

Sčasoma sem se tem spremembam, ki so nastopale, vse manj upiral. Življenje mi je že kar intenzivno kazalo potrebo po spremembah, v bistvu mi je življenje samo prinašalo na pot te spremembe. In sem jih počasi začel sprejemati. Menim, da sama sprememba niti ne boli toliko, kot pa boli trdovratno upiranje tem spremembam. Sem pa spoznal, da, ko se enkrat spremembi prepustim, ni več kontrole oziroma nadzora, do kam bo vse to šlo, kam me bo pripeljalo. V bistvu nimam sposobnosti postaviti meje, do kam bo sprememba šla. Moram se pač prepustiti in iti, kamor že vse to pelje. In trudil sem se to sprejeti, kljub temu da nisem imel nobenih zagotovil, kaj se bo zgodilo. Ta zagotovila so bila v preteklosti zame skoraj nujno potrebna. Brez zagotovila nisem začel praktično ničesar. Vse je bilo treba premisliti, pretehtati in seveda predvideti vse možne izide. A življenje pač ni predvidljivo, kljub temu da sem dolgo bil prepričan, da jaz pa lahko predvidevam možne posledice in rezultate svojih dejanj in s tem “nadziram” prihodnost. Precej močna utvara, ki sem se je zelo oklepal. A sem vendarle začel sprejemati dogajanje, v katerem sem se znašel, sprejemati sem tudi začel, da nimam nekaterih sposobnosti, ki sem si jih v preteklosti pripisoval. In sprejel sem svoje stanje ter posledice dolgotrajnega uživanja zdravila, posledice svoje odvisnosti.

Začetek nove poti

Sprva sem se zelo trudil nadaljevati prejšnje življenje, abstinirati in ga morda narediti bolj kvalitetnega, kot pa je bilo v tem dolgem obdobju uživanja Oxycontina. A sem sčasoma spoznal, da zgolj nadaljevanje življenja kakršnega sem živel prej, ne bo dalo nekega dolgoročnega pozitivnega rezultata. Moral sem začeti z novim življenjem, stopiti na novo pot. In sem iskal to novo pot. A kako najti nekaj novega, če sem se v bistvu iz zdravljenja vrnil v isti svet? Kako opustiti veliko starih prepričanj, ki so mi precej zapletala življenje? Se tega lahko naučim, kot sem se skušal naučiti marsičesa v svojem življenju? Verjetno to ni znanje, ki bi ga lahko osvojil. Prihajalo pa je do spoznanj, vse več spoznanj. A sem moral nekako prekiniti svoje analiziranje, kaj mi neko spoznanje prinese, ali se splača uvajati ta nova spoznanja, ali je več pozitivnega kot negativnega. Nekako izklopiti “logični” pristop in se dejansko prepustiti spremembam ter začeti sprejemati življenje kot priložnost za kvalitetno življenje in ne kot nekaj, s čimer se moram neprestano boriti in ga skušati nadzirati in usmerjati. In spoznanje, da življenje kljub vsemu nudi veliko priložnosti za zadovoljstvo in srečo, mi je na nekakšen način odprlo oči in dalo nekaj motivacije za prve korake na novi poti.