Aleksander Volavsek

Vse, kar bom pisal, so izključno moji pogledi in moje mnenje. Nikakor ne želim pisati nekih navodil, kako se soočiti z odvisnostjo, kako izstopiti iz nje, kako na novo zaživeti. Menim, da ima vsakdo svoje poglede, svojo perspektivo. Vsakdo verjetno res nosi v sebi nekaj, kar mu lahko pomaga stopiti na novo pot. Res je, da se je bilo meni do teh spoznanj zelo težko dokopati, sam se tega nikakor nisem znal lotiti. Ampak imel sem srečo, da so se z menoj ukvarjale profesionalne in srčne osebe, ki so sprožile spremembe v meni, ki so vztrajale ob meni, ko tudi že sam nisem videl ničesar več vrednega, sploh pa ne izhoda. Odvisnost ali bolezen ni zame nikakršna sramota. Del življenja pač, ki nas res lahko potegne v brezno, iz katerega včasih ne znamo, ampak nas pa ne determinira in ne pomeni konec življenja. Če pa se kdo sramuje svoje bolezni ali odvisnosti ali iz tega kroga ne more izstopiti, pa ga tudi ni treba obsojati. Vsakdo se pač trudi po svojih močeh, vsakdo stopa po svoji poti v svojih čevljih.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Pisal bom o odvisnosti, ki me je na koncu pripeljala na kliniko za zdravljenje odvisnosti EZOA v Ljubljani. Odvisnosti od drugih substanc ne bom opisoval, ker mi jih je uspelo že pred leti pustiti za seboj. A zadnja odvisnost, zaradi katere sem se zdravil na kliniki, pa je bila zame res najhujša. In te odvisnosti mi ni uspelo samemu presekati. Vztrajal sem v tej odvisnosti in se pač prepričeval, da ne gre drugače.
Odvisnost, o kateri pišem in zaradi katere sem se zdravil, je bila odvisnost od tablet, natančneje od Oxycontina. Oxycontin (ali Oxycodone) je močan analgetik, ki vsebuje tudi derivate morfina in še nekatere druge opijate. To zdravilo sem jemal zaradi precej hudih bolečin, ki so spremljevalni dejavnik bolezni, ki so mi jo sprožile kemoterapije, ki sem jih prejemal na zdravljenju raka.
​Preberi celoten prispevek...​​​

O zdravljenju nisem niti preveč razmišljal. Sprijaznil sem se s takšnim življenjem, oziroma bolje rečeno životarjenjem, kajti težko bi to imenoval življenje. A zdravnica v protibolečinski ambulanti mi je prijazno, a odločno predlagala zdravljenje odvisnosti, kajti vse skupaj je po njenem mnenju res že šlo krepko predaleč. V bistvu se je kar malce zgrozila, ko sem ji razložil, kaj počnem s tem zdravilom, kolikšna je doza in kako ga jemljem. Dejala je, naj res razmislim o zdravljenju na kliniki EZOA, da to, kar počnem, ne more več dolgo trajati, saj sem prišel na sam rob preživetja. Strinjal sem se, da bom o tem razmislil. A me je že čez nekaj minut vprašala, ali sem razmislil. Presenečenje. Mislil sem, da bom odšel domov in o tem v miru razmislil. A je pričakovala moj takojšni odgovor. Je že vedela zakaj, le, da jaz tega takrat nisem vedel. Tako sem se pač na hitro odločil, da odidem na zdravljenje.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Na kliniko me je pripeljala partnerka in prvi vtis ravno ni bil navdušujoč. Stara, skoraj razpadajoča zgradba. Ampak nikoli nisem precenjeval kvalitet samo na podlagi zunanjega videza. Nekdo je lahko v skromni hiški veliko bolj zadovoljen in srečen kot nekdo v ogromnem dvorcu. In v skromni hiški je lahko veliko boljše vzdušje kot v ogromnem dvorcu. Zato me to ni odvrnilo, niti ni kaj veliko vplivalo name. Tako ali tako sem šel na zdravljenje, ker sem se pač tako “odločil” in sedaj si ne bom premislil. A ko sem vstopil v zgradbo in spoznal, da so prostori klinike v drugem nadstropju, sem se pa že zgrozil. Kako bom jaz s svojimi bolečinami večkrat dnevno prehodil vse te stopnice. To pa je naredilo vtis name in postavil sem si že prvo oviro. Prvo oviro ali pa morda prvi izgovor, da pa na zdravljenje le ne bi šel. Ampak za opustitev zdravljenja sem potreboval konkretne “izgovore”, kajti jaz sem rekel, da bom šel, sedaj ne morem popustiti, najti moram “krivce” drugje in vzdrževati mnenja in podobe, da jaz bi že šel, pa to zaradi drugih razlogov ni možno. Morda sem pa nekje v sebi le slutil, da to zdravljenje le ne bo tako enostavno, kot sem si jaz predstavljal. Pa vendar sem šel naprej, moram dati vtis, da sem poskusil vse, kar se je dalo.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Vstopil sem torej v proces zdravljenja odvisnosti. Tako sem vsaj takrat domneval. A v proces zdravljenja ne stopiš zgolj s prisotnostjo na kliniki. Za dejansko zdravljenje je potrebno precej več. A tega “precej več” pri meni na začetku ni bilo. Zakaj pa naj bi sploh bilo prisotno “nekaj več”? Povejte mi, kako se rešim odvisnosti, odšel bom domov in to storil. Tukaj pač ni neke filozofije in to ni prav nič zapletenega. Morda je težko, verjetno je res težko, saj veliko odvisnikov ne prekine s svojim odvisniškim vedenjem. Bom pač vložil nekaj več truda, to mi v preteklosti ni bilo težko. Spet moj razumski pristop do odvisnosti, do življenja. A moja odvisnost ni bila zgolj razumska. Bila je precej globlje, odvisnost je bila pri meni tudi psihična, duševna, kot pač večina odvisnosti je. In psihične odvisnosti jaz pri sebi pač ne morem rešiti z nekim razumskim pristopom. A takrat svoje odvisnosti nisem tako dojemal. V bistvu je bilo to zanikanje dejanskega stanja, lastne nesposobnosti reševanja težav, zanikanje svoje odvisnosti, zanikanje resnice o odvisnosti. Jaz sem pač menil, če bi bil od danes naprej brez tako hudih bolečin, bi lahko takoj prenehal z jemanjem zdravil. Danes se zavedam, da niti približno ni bilo tako. Tudi, če bi mi takrat nekdo odvzel fizične bolečine, odvisnost ostaja. In moje jemanje zdravil sploh ni bilo več primarno namenjeno blaženju teh bolečin, temveč potešitvi telesne in psihične odvisnosti. Sicer znanost pravi, da je odvisnost kronična disfunkcionalnost možganov, a vendar jaz menim, da je iz odvisnosti težko izstopiti samo z razumskim pristopom. Vsaj pri meni je bilo tako. Odvisnost ima morda eno samo osnovo, eno bit, ima pa mnogo obrazov, zato je v bistvu nemogoče, da bi obstajala neka splošna “navodila”, kako stopiti iz odvisnosti. Mnogo je različnih razlogov, zakaj posameznik zapade v odvisnost. Razlogi za nastanek odvisnost so seveda pomembni, a pri meni so bili bolj pomembni razlogi, zakaj z odvisnostjo prenehati.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA deloma poteka tudi v skupini. Vsak pacient lahko dobi besedo, pove, kar želi, če želi, se odpre, če mu je do tega. Vse, kar se govori na skupini, naj bi tudi ostalo znotraj skupine, zato lahko pacienti marsikaj povejo in izrazijo. A seveda morata biti prisotni želja in potreba odpreti se in izpovedati. Jaz pa tega pri sebi nisem ravno intenzivno čutil. Moje “izpovedovanje” je bilo kar nekaj časa bolj površinsko, nisem se ravno dotikal bolj poglobljenih zadev. Nekako je bilo to moje izpovedovanje bolj kot ne pod mojo “kontrolo”. Kar mi seveda ni ravno veliko koristilo ali omogočilo kakšen napredek. V začetku tedna pacienti oddamo tudi nekakšno kratko poročilo, kaj se je dogajalo z nami v preteklem tednu. Jaz pa sem že kmalu po prihodu začel skoraj vsak dan pisati dnevnike za svoji terapevtki in v bistvu v teh dnevnikih začel nekakšno izpoved. Začel ubesedovati, kaj se dogaja v meni. Najprej seveda strahove, obup, pomanjkanje motivacije in seveda kako sploh ne vidim izhoda iz tega močvirja, po katerem sem brodil. A vse to je počasi prihajalo na površje in na papir. Že kmalu na začetku sem začel hoditi tudi na individualne terapije k svoji terapevtki. Najprej niti nisem opazil kakšne velike koristi od teh terapij. Vse skupaj se mi je zdelo kot nekakšen bolj osebni pogovor. Morda sem se za kratek čas počutil malce bolje. Takrat niti nisem dojel, da je to že v bistvu terapija. Pa saj si nisem ravno kaj veliko predstavljal, kakšna naj bi ta terapija sploh bila. Danes cenim res neverjetno vztrajnost in potrpežljivost svoje terapevtke, da je “prenašala” vse te moje črne misli, ki sem jih izražal in znala rokovati s tem mojim obupom. Kot sem dejal, učinek, ki sem ga čutil, pa je bil res kratkoročen. V bistvu sem vse bolj in bolj drsel v neko brezno brez dna, iz katerega nisem videl nobene poti. Naj so se okrog mene vsi še tako trudili, terapevti, psihiatri, zdravniki, jaz sem občutil samo še padanje. Se mi je pa vse bolj dozdevalo, da vse skupaj ni več zgolj samo zdravljenje odvisnosti, morda le - ta sploh ni bila več v prvem planu. Očitno se je z menoj dogajalo nekaj, česar sploh nisem dojemal in mi ni bilo prav veliko jasno, a se je dogajalo zelo intenzivno.
​Preberi celoten prispevek...​​​

V rubriki Zdravljenju na strani bom objavil nekaj prispevkov z mnenji in razmišljanji, ki nista čisto sestavni del samega zdravljenja odvisnosti, jih je pa to zdravljenje sprožilo.

Večkrat preberem, ali slišim, kako se moramo “naučiti” oproščanja in odpuščanja. Pogosto se to nanaša na naše starše in dejanja, ki so jih storili v našem otroštvu ali mladosti. Ta njihova dejanja nam kasneje lahko povzročajo težave v življenju. Strinjam se, da verjetno nas je veliko izkusilo kakšne neprijetne situacije v obdobju, ko smo živeli v primarni družini. A meni osebno to oproščanje ali odpuščanje ni ravno prineslo nekega napredka. “Oproščam ti, ker si želim miru”, pogosta izjava, zapisana v raznih knjigah in priročnikih za osebnostno rast, razvoj, kvaliteto življenja… Ali nam to, da oprostimo ali odpustimo res lahko prinese ta mir?
​Preberi celoten prispevek...​​​

Kar kmalu po mojem prihodu na kliniko so mi pod nadzorom zdravnikov postopoma začeli ukinjati Oxycontin (zdravilo, od katerega sem bil odvisen). Dodali so nekaj drugih analgetikov, ki naj bi omilili bolečino v fazi ukinjanja zdravila. A jaz nekega olajšanja nisem čutil, nasprotno, bolečine so bile vse hujše, vsaj jaz sem jih vse bolj intenzivno čutil. Morda je k večji občutljivosti na bolečine vplivalo tudi moje psihično počutje, ki je bilo iz dneva v dan slabše. Razlogov za vse slabše psihično počutje je bilo verjetno več. Strah pred ukinitvijo zdravila, tudi fizične bolečine, predvsem pa nisem videl izhoda iz svojega stanja, prihodnosti zame v bistvu takrat ni bilo več. Vsaj jaz si je nisem mogel predstavljati. Saj so mi terapevti in zdravniki govorili, da napredujem. Verjamem, da tega niso govorili zgolj iz neke prijaznosti ali usmiljenja, tega na kliniki ne počnejo, ker je to lahko zelo dvorezen meč. A jaz pri sebi nisem opazil nobenega napredka, čutil sem samo poslabšanje na vseh področjih. K mojemu počutju in razpoloženju pa tudi ni prispevala moja ugotovitev, da se bo moje zdravljenje na kliniki EZOA zelo podaljšalo. Logično sklepanje pač. Vedel sem, s kakšno dozo zdravila sem prišel in videl sem, po koliko mi zmanjšujejo to dozo. Dolgo bo trajalo, da bom prišel do točke, ko zdravila ne bom več prejel. In tudi takrat zdravljenje na kliniki še ni končano. To je le prehod v naslednjo fazo, za katero nihče ne ve, koliko časa bo pa trajala še ta. In to spoznanje o dolžini zdravljenja mi ravno ni dalo motivacije ali moči za vztrajanje.
Preberi celoten prispevek...

V stanju, kakršnem sem bil in po spoznanju, da bo moje zdravljenje odvisnosti trajalo zelo dolgo, kar sem opisal v prejšnjem prispevku, me je seveda pogosto obšla misel, da bi enostavno vse skupaj zaključil, se vrnil tja, kjer sem bil pred prihodom na kliniko EZOA in se pač prepustil usodi. To sem nekajkrat tudi poskušal storiti. Takoj zjutraj, še pred začetkom skupine sem pričakal svojo terapevtko, prosil za pogovor in izrazil svoje pomisleke in željo, da zaključim zdravljenje odvisnosti na kliniki. A sem po pogovoru s svojo terapevtko in po pogovoru s psihiatrinjo vedno še naprej ostal na zdravljenju odvisnosti. Iz kakšnih razlogov? Tega niti ne vem, precej prepričan pa sem, da razlog ni bil, da želim normalno zaključiti formalno zdravljenje in se poskušam iztrgati iz objema odvisnosti. Ostal sicer sem na zdravljenju, a me je to precej pobilo. Nisem imel razloga, da ostanem, vsaj jaz ga nisem videl, nisem pa imel moči, da zaključim.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Med tem počasnim ukinjanjem Oxycontina se mi je poleg ostalih težav še precej sesul imunski sistem. Fizično zdravje mi je precej opešalo. Tako sem zbolel tudi za obliko pljučnice, zbolel sem za vnetjem rebrne mrene, kar je zelo boleče že v normalnem stanju, kaj šele v procesu odvajanja. Zbolel sem za tudi vnetjem mehurja. Očitno se moje telo res ni bilo več sposobno ubraniti vseh teh bolezni. Razumljivo, da so mi težave s fizičnim zdravjem še dodatno otežile prenašanje postopnega ukinjanja zdravila. Sicer sem res prejemal vso potrebno medicinsko pomoč, tako na sami kliniki EZOA kot tudi v bolnicah, v katere me je zdravnica na kliniki EZOA napotila. A prebolevanje takšnih bolezni pač zahteva svoj čas in za pospešitev okrevanja se prav veliko ne da storiti.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Dokler sem bival na kliniki EZOA, sem kljub vsemu le čutil neko varno okolje. Stalna prisotnost terapevtov in zdravnikov me je do neke mere pomirjala. Tudi v popoldanskem in nočnem času je vedno prisoten dežurni terapevt, na katerega sem se lahko obrnil v primeru kakršnih koli težav. In tudi sobivanje z drugimi pacienti ima seveda svoje prednosti.

Je pa bilo to varno okolje zame tudi dvorezen meč. Vedno sem imel dostop do nekoga, ki mi je lahko pomagal. To je pa pri meni tudi pomenilo, da lahko kdaj malce tudi “preložim odgovornost”. Ni se mi bilo vedno treba “ukvarjati” s svojim stanjem, pač pa sem kdaj pa kdaj poiskal pomoč, ki je bila vedno pri roki. Seveda, pri zmanjševanju in ukinitvi Oxycontina je pomemben nadzor nad procesom. Lahko pride do precej hudih zapletov tudi iz medicinskega stališča. Prebral sem nemalo zgodb, kako so odvisniki povsod po svetu med zdravljenjem odvisnosti od Oxycontina celo umrli. Niso brez razloga Oxycontin poimenovali tudi “droga iz pekla” (”drug from hell”).
​Preberi celoten prispevek...​​​

Kot sem omenil, prehod v drugo fazo in nadaljevanje zdravljenja mi ni prineslo nikakršnega olajšanja. Nasprotno, vse mi je postalo precej težje. Zakaj? Saj vendarle sem zapustil kliniko, se preselil domov in pač vsakodnevno za nekaj ur prihajam na kliniko. A so se mi pojavljali pomisleki. Če nisem ničesar dosegel v času bivanja na kliniki, v obdobju prve faze zdravljenja odvisnosti, kako naj bi sedaj gradil naprej? Saj sploh nimam nekih zdravih temeljev, na katerih bi gradil.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Torej sem vztrajal pri zdravljenju, vsakodnevno obiskoval kliniko, dejavnosti, izpolnjeval obveznosti. A vse manj mi je bilo jasno, zakaj sploh še to počnem. Nisem in nisem dojel oziroma nisem sprejel, da zdravljenje mi le daje možnost za spremembo, zgolj prihajanje na kliniko pa ne bo spremenilo ničesar. Sam moram poskusiti izkoristiti dano možnost in morda stopiti na novo pot, nihče mi ne bo določil nove poti in me porinil nanjo. Sploh pa nihče ne bo delal korakov namesto mene. A kako naj začnem delati korake, če ne najdem poti in če ne morem niti vstati?
​Preberi celoten prispevek...​​​

Tretja faza zdravljenja odvisnosti nastopi, ko zaključiš vsakodnevno obiskovanje klinike EZOA. Nekateri pacienti v tretji fazi še obiskujejo Klube Zdravljenih Alkoholikov, Anonimne alkoholike ali kakšne druge oblike podpore pri premagovanju odvisnosti. Nekateri pacienti se še občasno vračajo na kliniko EZOA na terapije, kontrole pri psihiatru in podobno. Jaz sem se ob svojem nenavadnem zaključku zdravljenja odvisnosti odločil, da ne želim nič od tega. Ne kluba, ne drugih društev, pa tudi ne želim hoditi na kakšno terapijo. S kliniko sem pač hotel prekiniti vse stike. Sicer sem takoj po novoletnih praznikih (zaključil sem zadnji delovni dan v letu pred novoletnimi prazniki) poklical še mojo terapevtko, ki je bila v času mojega zaključka odsotna in ona mi je prijazno svetovala, naj si vendarle ne zaprem vseh vrat. Lahko se oglasim na kliniki, lahko pridem do nje. A sem takrat pač kategorično zavrnil vse to. Danes vem, da je terapevtka verjetno precej dobro vedela, kaj se bo začelo dogajati z menoj, da zdravljenja odvisnosti še zdaleč nisem zaključil. V danem trenutku me je poznala bolj, kot sem poznal sam sebe.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Torej sem se začel občasno vračati na kliniko. K svoji terapevtki in občasno tudi na kontrolo k psihiatrinji. Po skoraj dveh mesecih od zaključka formalnega zdravljenja so se očitno začele dogajati prve spremembe pri meni oziroma v meni. Tako so vsaj opažali drugi, sam teh sprememb nisem še ravno čutil. Danes vem, zakaj jih še nisem čutil. Res je, da sem uvedel nekaj sprememb, a to je bilo izključno na razumskem nivoju. Nekakšno prepričevanje samega sebe. Saj do neke mere sem verjel v te spremembe, a še niso postale del mene. Samo delal sem načrte, kaj moram storiti, kdaj moram kaj storiti in podobno, ter se trudil vse to tudi izvajati.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Je že res, da je počasi prihajalo do vse več spoznanj o tem, kaj sem v resnici počel vsa ta leta, ko sem užival zdravilo. A sprejeti ta spoznanja in jim verjeti je bilo pa zame težko. Kajti, če verjamem tej “resnici” potem bo treba veliko spremeniti. In veliko “delati”. Sem sposoben in pripravljen na takšen “vložek”? Ali se bom moral v prihodnje res tako truditi za kolikor toliko normalno življenje? Je sploh vredno? Kaj pa je lahko drugače?
​Preberi celoten prispevek...​​​

Spoznanje, da opustitev droge, ki sem jo tako dolgo užival sploh ni sprememba, ki jo moram uvesti, temveč bo opustitev te droge zgolj posledica drugih sprememb, je bilo težko. Zdelo se mi je, da mi to precej oteži okrevanje od odvisnosti. Ko sem na zdravljenju poslušal, da so potrebne spremembe za korak iz tega začaranega kroga odvisnosti, sem mislil, seveda, opustil bom drogo in to je tista sprememba. Potem pa sem le spoznal, da to ni pravi pristop. Če bo opustitev droge edina sprememba, kaj sem v resnici sploh spremenil v primerjavi s časom, preden sem zapadel v uživanje te droge. V bistvu nič, enaka pot, po kateri sem šel in padel v odvisnost. Spoznal sem, da moram stopiti na drugo, novo pot, uvesti spremembe in se jim skušati prepustiti, te spremembe pa mi bodo omogočile dolgoročno opustitev droge. Očitno bo vse to precej težje kot sem mislil na začetku zdravljenja. Kot še dodatno oviro sem doživljal to, da v bistvu ne obstaja “seznam sprememb”, ki jih bo treba narediti, čeprav sem na zdravljenje na kliniko EZOA prišel ravno s tem pričakovanjem. Še manj obstaja takšen seznam z opisom možnih rezultatov sprememb. Kako naj se potem tega lotim, če pa sem celo življenje bolj kot ne vse načrtoval in predvideval.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Na kliniki EZOA, kjer sem se zdravil zaradi odvisnosti, so del programa tudi razne dejavnosti. Jaz sem jih obiskoval kar nekaj, ena izmed teh dejavnosti je bila tudi Biblioterapija, ki jo vodi terapevtka oziroma psihiatrinja, ki je zaposlena na kliniki. Naj na kratko predstavim Biblioterapijo.

Terapevtka izbere knjigo, ki jo beremo in potem na dejavnosti vsak glasno prebere del knjige. Nato terapevtka izbere iz prebranega dela knjige en stavek, ki je naslov naloge, ki jo do naslednjega srečanja napišemo. Na naslednjem srečanju potem najprej vsak glasno prebere, kar je napisal, terapevtka večkrat napisano komentira, nato se zopet vrnemo h knjigi in vsakdo zopet na glas prebere del knjige, naprej od tam, kjer smo na prejšnjem srečanju zaključili. Terapevtka zopet izbere stavek iz knjige za naslov naloge do naslednjega srečanja. In to ponavljamo, dokler ne preberemo celotne knjige. Ta dejavnost je v času zdravljenja enkrat tedensko. Imamo pa bivši pacienti možnost obiskovanja Biblioterapije tudi sedaj, po zaključku formalnega zdravljenja, le, da je dejavnost za nas enkrat mesečno.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Prva naloga, ki govori o življenju in sem jo napisal ter prebral 31. 10. 2017, ko sem bil že skoraj šest mesecev na zdravljenju odvisnosti. Tako sem se takrat dejansko počutil in tako sem doživljal svoje življenje, ki ga v bistvu v meni sploh ni bilo več. Samo obstajal sem še, to je bilo takrat tudi vse. Morda se bo komu zdelo kruto, a tako je deloval moj “enotirni” um. Samo “kaznovati” sem se še želel, nisem pa se zavedal, da s tem “kaznujem” tudi svoje bližnje. Ampak odvisnik je v svoji odvisnosti pač sebičen, ni mu prav veliko mar za druge. Morda zunanjost kaže, da mu je mar, nekje v sebi pa je odvisnost na prvem mestu in to je to.

Za primerjavo sem objavil tudi nalogo iz obdobja po zaključku zdravljenja odvisnosti od Oxycontina, ki je nastala 04. 09. 2018, z naslovom Rad Imam Svoje Življenje

Naslov te naloge je bil “NI ME STRAH”
Preberi celoten prispevek...

Ta naloga pa je nastala 04. 09. 2018, torej že kar nekaj časa po zaključku zdravljenja na kliniki. Seveda je tudi od nastanka tega besedila preteklo nekaj časa, nekatere zadeve danes tudi drugače dojemam, ampak razlika v razmišljanju in doživljanju pa mislim, da je kar očitna. In karkoli se je od nastanka tega besedila spremenilo mi prinaša še več miru, zadovoljstva in sreče. Lepše in boljše življenje.

Za primerjavo sem objavil tudi nalogo iz obdobja zdravljenja odvisnosti od Oxycontina, ki je nastala 31. 10. 2017, z naslovom "Ni me strah"

Naslov te naloge pa je bil: “RAD IMAM SVOJE ŽIVLJENJE”

Nova življenjska pot se je torej začela. A kako vztrajati na tej novi poti, pri aktivnostih, ki mi omogočajo “napredovanje” in končno občutek, da živim? Vztrajnost! Enostavno to izreči, se odločiti, a v praksi pa je to pogosto tako zelo težko. A se je v meni začel oglašati tisti tihi glasek: “Če sem tako dolgo vztrajal v odvisniškem vedenju, jemanju in zlorabi zdravila, hkrati pa sem vedel, da me to vztrajanje pelje samo na slabše, zakaj potem ne bi poskusil vztrajati na novi poti, ki pa me lahko pelje samo na boljše.” Vsaj poskusim lahko.
Preberi celoten prispevek...

Tale prispevek sem objavil v rubriki Zdravljenju ob strani, ker je v bistvu samo nekaj razmišljanja o času, glede na to, da je pred kratkim minilo dve leti, odkar sem prišel na kliniko na zdravljenje odvisnosti. Je to dolga doba ali kratka? Nekaj časa je res že minilo, ampak, kaj čas je, je v resnici minljiv, je razlaga časa samo plod človeškega uma, da lažje sledimo, čemurkoli že? Ali je to samo koncept, ki pa nas lahko še kako zavede.
 
Na primer, če gledam sliko, jo gledam kot trenutek, ujet v času, nimam občutka, da čas mineva na tej sliki. Ampak kaj pa, če ta slika sploh ni slika, ampak video posnetek, le, da se sploh nič ne premakne v času snemanja videa. Nobene spremembe ni na video posnetku. Tukaj pa čas vendarle mineva, samo, da jaz nimam tega občutka, ker je prizor skozi celoten video isti. Je torej čas res zgolj samo v mojem umu, ga ne zaznam, če ni nobene spremembe? Je torej dojemanje časa samo "posledica" sprememb?
Preberi celoten prispevek...

Biti to, kar sem ali biti, kar mislim, da želijo drugi?

Če se ozrem nazaj v preteklost, potem vidim, da sem v bistvu dolgo nosil nekakšno “masko”, gradil podobo, kakršno sem želel, da jo imajo drugi o meni. Z leti je ta maska ali “igra” dejansko skoraj postala del mene in se mi to ni zdelo nič nenavadnega, kaj šele napačnega. Tudi v svojem odvisniškem vedenju sem igral. Žrtev, nemoč ali karkoli že, včasih pa tudi “samozavest”. To odvisniki še kako radi počnemo, igramo nekoga. A po zdravljenju, sicer ne takoj, sčasoma pa, sem začel čutiti, da je sedaj prišel čas, da pa končno odvržem masko in sem, kar pač sem. Pa ne v smislu: “Takšen sem, kdor me sprejema, v redu, kdor me ne pa naj gre”. To se mi zdi preveč rigidno, posplošeno. A ko enkrat spustimo masko, se lahko začnejo dogajati milo rečeno precej nenavadne stvari in situacije. Dolgo je že, odkar sem prebral stavek znanega psihoanalitika: “Dokler nosite masko, vam vsi verjamejo, ko masko odvržete, pa vam ne verjame nihče več.” Prebral sem to izjavo, nisem pa je razumel ali dojel, morda tudi nisem verjel, da je lahko tako. A sem po zdravljenju to začel doživljati na lastni koži. Precej skepticizma, nejevere, oporekanja in marsičesa še. Ljudje so mi govorili, le kakšno igro pa sedaj “igraš”. A sem nekje v sebi čutil, da sedaj pa res ne želim, niti nimam potrebe po nikakršni igri več, po maski, po izgradnji neke lažne podobe, za katero želim, da jo imajo ljudje o meni. To ne pomeni, da sem se popolnoma razgalil pred vsemi. Ne, marsičesa še nisem mogel dati ven, pokazati, a mislim, da igral pa nisem nekoga, kar nisem. Igra me v preteklosti ni ravno “daleč” pripeljala, obtičal sem na eni točki in zapadel v odvisnost. V odvisnost nisem zapadel zaradi “igre”, to ne, a “igra” mi pa res ni pripomogla pri doživljanju zadovoljstva v življenju. Velikokrat me je celo utrujala. Izgradnja in nošenje maske človeka izčrpa.
Preberi celoten prispevek...

Včasih pomislim, kako sem včasih gledal veliko zadev iz napačne perspektive. Pa saj verjetno tako gleda veliko odvisnikov.
 
Ne vem, recimo primer, ven, med ljudi, na sprehode… bom začel hoditi, ko bo popustila depresija. Masko bom snel, ko bom srečal ljudi, ki so prijazni in med katerimi se bom dobro počutil. Z jemanjem substance ali pitjem alkohola bom prenehal, ko bo izginila tista bolečina, ki je sprožila jemanje te substance. In še bi lahko našteval.
Preberi celoten prispevek...

Pogosto slišim, ali preberem, da se mora odvisnik odpovedati svoji "drogi" oziroma substanci, če želi živeti normalno in kvalitetno. Saj v bistvu to drži, na splošno se s tem strinjam. A če pogledam globlji pomen takšnega razmišljanja, pa se mi porodi vprašanje, ali je abstinenca odvisnika res odpovedovanje nečemu?
 
Želja ali potreba?

Kaj sploh pomeni nečemu se odpovedati? Meni se zdi, da je pravi pomen besede "odpovedati se", da želenega ne dobim ali tega nimam več. Po takšni interpretaciji pa abstinenca naj ne bi bila odpoved substanci, kajti ali si res želim uživati to substanco? Morda imam na začetku poti iz odvisnosti občutek, da "želim" še naprej uživati substanco, ampak mislim, da to niti ni tista prava "želja", ampak je v bistvu potreba. Zadovoljevanje te potrebe pa mi je zameglilo razum, prekrilo vsa čustva in občutke, morda ne takoj na začetku, ampak po nekaj letih uživanja substance pa dejansko nisem več "trezno" videl sveta okrog sebe, tudi nisem več dojemal pravega pomena življenja in dela. Si tega "želim"?
Preberi celoten prispevek...

Nekoč sem prebral izjavo: “Vsak si uniči življenje, kakor sam najbolje zna.” Morda stroga in tudi posplošena izjava, a po mojem mnenju vsebuje kar nekaj resnice. Tako radi na druge ljudi prevalimo odgovornost za svoje težave. Vedno lahko najdemo razlog, zakaj nečesa ne moremo. A vendar lahko tudi vedno najdemo razlog, zakaj nekaj bi lahko. Jaz sem na zdravljenju odvisnosti od Oxycontina rajši našel tisoč razlogov proti kot pa enega za. Tudi zaradi takšnega pristopa sem se že prej tako dolgo “utapljal” v odvisnosti, vztrajal v svojem odvisniškem vedenju.
Preberi celoten prispevek...

V prejšnjem prispevku z naslovom “Kdo je odgovoren?” sem pisal o prevzemanju odgovornosti. Moje razmišljanje se je nanašalo predvsem na odvisnost, lahko pa to gledamo tudi v širšem smislu, prevzemanje odgovornosti za svoje stanje oziroma življenje. Seveda bi marsikdo takoj poudaril skrajne situacije. Na primer, grem ponoči po temni ulici in nekdo me napade in oropa. Ali sem jaz to sprožil, sem jaz odgovoren za to dejanje? Mislim, da to ni prevzemanje odgovornosti v pravem pomenu besede. Seveda nisem jaz odgovoren za dejanje te osebe, to ne, posledično tudi nisem odgovoren za dogodek. Sem pa odgovoren, kako se soočim s tem dogodkom, kako se poberem po neprijetni izkušnji, kako živim naprej?
Preberi celoten prispevek...

Pred kratkim sem na spletnem portalu, katerega član sem, bral članek nekega priznanega (tujega) psihiatra, v katerem zatrjuje, da življenje je krivično, slabe stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem in prej bomo vse to sprejeli, manj bomo trpeli. 
  
Morda je na prvi pogled v tej izjavi neka logika, a jaz osebno bi se s to logiko težko strinjal. Sploh, pa če malce bolj podrobno razmislim o tej izjavi. Nočem oporekati stroki ali omenjenemu psihiatru, sploh ne, a moja izkušnja oziroma spoznanje se ne sklada s tem mnenjem.
Preberi celoten prispevek...

Proces zdravljenja je vsekakor dolg in naporen proces. Tako fizično naporen kot tudi psihično. Spremembe, ki naj bi jih v zdravljenju odvisnosti vpeljali, niso enostavne. Jaz sem v obdobju zdravljenja našel kup razlogov, zakaj bi bilo morda bolje, da se vrnem na staro pot. Po zaključku formalnega zdravljenja pa je bilo še težje, pojavil se je močan občutek obžalovanja, da sem sploh šel na kliniko za zdravljenje odvisnosti. Prisotno je bilo vsakodnevno prepričevanje samega sebe, da bi pa vseeno bilo bolje (lažje?), če bi živel tako kot sem pred zdravljenjem. Zakaj pride do takšnega razmišljanja in teh občutkov, bi težko povedal. Verjetno so to tudi tisti obrambni mehanizmi, o katerih sem na kliniki poslušal v bistvu od prvega dneva zdravljenja. In jih seveda zanikal. Kakšni obrambni mehanizmi? Saj sem prišel na zdravljenje, torej pri meni ni obrambnih mehanizmov. To razmišljanje je bilo precej daleč od resnice, kar sem spoznal oziroma si priznal šele mnogo kasneje.
Preberi celoten prispevek...

Odzivi, ki jih je sprožil prejšnji prispevek, ki sem ga objavil pod naslovom "Je zdravljenje odvisnosti dosežek?", kažejo, da je pri nas, ki smo zaključili formalno zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA, pogosto prisoten ta skepticizem, dvom, občutek… ali je zdravljenje odvisnosti oziroma abstinenca po zdravljenju sploh dosežek.
Preberi celoten prispevek...

Bolezen je res lahko samotna pot. Ampak ali mora biti samotna pot? Nekaj izkušenj z boleznijo imam tudi s težjimi boleznimi, kot sta rak in odvisnost. Ustvaril sem si svoje mnenje To mnenje pa je sedaj drugačno, kot je bilo pred nekaj leti. Verjetno je sprememba teh stališč posledica mnogih sprememb, ki so nastopile v mojem življenju v procesu zdravljenja odvisnosti. V tem procesu sem spremenil veliko pogledov in stališč in to si upam tudi priznati, česar si včasih nisem upal.
Preberi celoten prispevek...

Prenesete si lahko knjigo v kateri so zbrani prispevki objavljeni na blogu od:
25. 10. 2018 do 28. 07. 2020


Preberi celoten prispevek...