Na kliniko me je pripeljala partnerka in prvi vtis ravno ni bil navdušujoč. Stara, skoraj razpadajoča zgradba. Ampak nikoli nisem precenjeval kvalitet samo na podlagi zunanjega videza. Nekdo je lahko v skromni hiški veliko bolj zadovoljen in srečen kot nekdo v ogromnem dvorcu. In v skromni hiški je lahko veliko boljše vzdušje kot v ogromnem dvorcu. Zato me to ni odvrnilo, niti ni kaj veliko vplivalo name. Tako ali tako sem šel na zdravljenje, ker sem se pač tako “odločil” in sedaj si ne bom premislil. A ko sem vstopil v zgradbo in spoznal, da so prostori klinike v drugem nadstropju, sem se pa že zgrozil. Kako bom jaz s svojimi bolečinami večkrat dnevno prehodil vse te stopnice. To pa je naredilo vtis name in postavil sem si že prvo oviro. Prvo oviro ali pa morda prvi izgovor, da pa na zdravljenje le ne bi šel. Ampak za opustitev zdravljenja sem potreboval konkretne “izgovore”, kajti jaz sem rekel, da bom šel, sedaj ne morem popustiti, najti moram “krivce” drugje in vzdrževati mnenja in podobe, da jaz bi že šel, pa to zaradi drugih razlogov ni možno. Morda sem pa nekje v sebi le slutil, da to zdravljenje le ne bo tako enostavno, kot sem si jaz predstavljal. Pa vendar sem šel naprej, moram dati vtis, da sem poskusil vse, kar se je dalo.

Nikoli se nisem ravno prijetno počutil v večjih skupinah, bil sem bolj kot ne samotar. Da, v mladosti, na raznih zabavah in podobnih dogodkih sem že bil in zdržal. A to je nekaj drugega. Na kliniki pa sem takoj ob prihodu spoznal, da bom moral postati del večje skupine, družiti se z osebami, ki jih sploh ne poznam, o katerih ne vem ničesar. In to mi ni bilo ravno pogodu. Z upoštevanjem pravil nimam težav, to ne, ampak “prilagajati” se toliko različnim ljudem mi je pa začelo predstavljati težavo. Nova ovira, nov “razlog” za zapustitev sploh še ne začetega zdravljenja.

Preden nadaljujem, naj povem še, da imam že dolgo diagnozo hude depresije. Jemal sem kar nekaj antidepresivov. Zakaj je to pomembno? Mislim, da so meni ti antidepresivi znali tudi popačiti percepcijo realnosti. Marsikaj sem si drugače predstavljal, kot pa je bilo v resnici, marsičesa sem se za vsako ceno oklepal, ker sem pač mislil, da bom le tako nekako preživel dan. Depresija je pogosto napačno razumljena bolezen, vsaj po mojih izkušnjah. Ko je nekdo globoko v depresiji, je v bistvu lahko paraliziran. Tako psihično kot pogosto tudi fizično. Potem ljudje to osebo prepričujejo, da ni tako hudo, lahko bi bilo še slabše in podobno. Za nekoga, ki je v depresiji, je v danem trenutku najhuje in mu ta prigovarjanja kaj veliko ne pomenijo. Jaz sem pogosto slišal, poglej tega, njemu je še hujše. Meni osebno to ni predstavljalo tolažbe. Pa kaj, če je nekomu še hujše, jaz se zaradi tega ne počutim prav nič bolje. Zame je moje trenutno stanje pač najhujše. Zakaj marsikdo ne more razumeti, da je človek v depresiji v tako slabem stanju? Mislim, da je beseda “depresija” pogosto napačno uporabljena. Velikokrat slišim, danes sem pa depresiven. Samo danes si depresiven? In to osebo lahko že čez nekaj ur neka situacija razvedri. Gre v dobro družbo, počne nekaj, kar ga veseli, in podobno. Po mojem mnenju to ni depresija, mislim, da je to le oblika slabega razpoloženja. Pri depresiji, ko si na tleh, te prav nič ne razvedri, nič te ne veseli, morda ne moreš niti vstati iz postelje. Ne, da nočeš, fizično tega ne zmoreš. Lahko se okrog tebe podirajo stene, pa še vedno ležiš. Ker enostavno ne zmoreš. Slabo počutje ali slabo razpoloženje je stanje, depresija pa je bolezen. Zame je to bistvena razlika. Morda zato veliko ljudi ne more razumeti depresije, zakaj so ljudje z depresijo v tako slabem stanju. Ta, pogosto napačno uporabljena beseda, pač povzroča precej zmede. Če bi bila tudi resnična depresija samo neko začasno stanje, potem verjetno ne bi obstajalo toliko zdravil, verjetno ljudje ne bi iskali terapij in tako dalje. Tega o depresiji ne pišem zato, da bi se komu smilil, temveč, da bi morda kdo pa le pomislil, da ne moremo depresivnih ljudi kar povprek obsojati, da nočejo ničesar storiti, da se ne premaknejo in tako dalje. Seveda nisem specialist za depresijo, to je le moje mnenje, dojemanje in moje izkušnje.

Šel sem torej skozi proces sprejema na kliniki. Dodeljen sem bil v sobo in spoznal sem nekaj pacientov. A svojih stvari pa še nisem zložil iz torbe v omaro. V meni je raslo prepričanje, da tole pa ne bo zame, da bom verjetno kar hitro zapustil to institucijo. Najti moram le še prave “vzroke” in “razloge”.

Prvi dan nisem imel nobenih obveznosti, ker je pač to dan sprejema. Naslednji dan pa sem bil že dodeljen v terapevtsko skupino in spoznal svoji terapevtki ter paciente, ki so že bili v tej skupini. Do neke mere sem bil že seznanjen s samim načinom bivanja in zdravljenja, to mi je prijazno razložil pacient, ki je bil na dan mojega prihoda zadolžen za sprejem novih pacientov. Zato mi nikakor ni bilo jasno, kako se bom jaz zdravil na način, da vsak dan nekaj časa sedim na terapevtski skupini in obiskujem nekaj dejavnosti. To je zdravljenje? Pa saj nisem nič pričakoval, ampak to se mi je pa res zdelo nekako premalo. Šele kasneje sem spoznal, da zdravljenje ni sestavljeno samo iz časa, preživetega na terapevtski skupini in nekaj dejavnosti. Pristop je mnogo bolj celosten, zdravljenje poteka res na vseh nivojih. A to sem res spoznal in dojel šele kasneje oziroma sem si priznal šele mnogo kasneje. Preživel sem prvi dan, torej dan, na katerega sem bil sprejet, naslednji dan pa sem že želel zapustiti vse skupaj. Nisem imel ravno konkretnih “razlogov” za odhod, nisem pa tudi imel konkretnih “razlogov”, da ostanem. Torej je očitno najbolje, da vse skupaj pustim, odidem in ne “zapravim” osem tednov časa, koliko naj bi zdravljenje trajalo.

To je bil torej moj prihod na kliniko EZOA. Nič kaj perspektiven zame, tudi motivacija, da resnično vstopim v zdravljenje, je hitro plahnela. Nisem si niti predstavljal, kako naj bi to zdravljenje potekalo. Danes vem, da je v bistvu bilo dobro, da se nisem zavedal. Če bi takrat vedel, kakšno bo moje zdravljenje na kliniki EZOA, kaj vse bom doživljal v procesu zdravljenja, potem bi verjetno res takoj zapustil kliniko in zdravljenje. In če bi na začetku vedel, da bom na zdravljenju preživel namesto osmih tednov skoraj osem mesecev, bi pa verjetno res takoj zapustil kliniko in odšel. Osem mesecev, nepojmljivo dolga doba. Da, na začetku se res nisem zavedal kakšno bo to moje zdravljenje odvisnosti. A, ko so mi kasneje terapevti in zdravniki predstavili približen oris zdravljenja odvisnosti, se pa tega nisem hotel zavedati. Nisem si upal pogledati resnici v oči. Nisem si upal priznati, v kakšnem stanju sem in kaj vse bo potrebno, če želim spremeniti to stanje, če želim začeti stopati po novi poti. Nisem si zmogel priznati, da tega me morem storiti sam.

In kmalu sem spoznal, da kar nekaj pacientov v prvih dneh razvije težnjo, da bi zapustili zdravljenje. Danes gledam drugače na vstop v zdravljenje. Spoštujem vsakogar, ki odide na zdravljenje odvisnosti, kakršne koli odvisnosti, iz katerega koli razloga in s kakršnim koli ciljem. Ni enostavno vstopiti v svet zdravljenja in sprememb. Mislim, da se veliko pacientov nekje v sebi zaveda, da ne bo nikoli več enako, ker v bistvu niti ne more in tudi ne sme biti. Nekaterim uspe držati abstinenco, nekaterim ne uspe. A ne za prve ne za druge verjetno življenje ni enako, kot je bilo pred zdravljenjem. Tudi tisti, ki jim ne uspe držati abstinence, so veliko dosegli, spoznali so zdravljenje, stopili na pot sprememb. Morda jim še ni uspelo doseči stanja abstinence, a so že stopili na pot, ki vodi tja. Zato res spoštujem vsakogar, ki vstopi v ta proces. Ni enostavno preživeti te dobe, zdržati in tudi ni enostavno komu razložiti, kaj se dogaja s teboj, ko si v procesu zdravljenja. Kako naj bi jaz komu razložil, kaj se dogaja z menoj, ko pa se še sam nisem zavedal, kaj se dogaja. Nekakšen nov svet, to zagotovo, a zame je bil to precej temačen svet, soba brez vrat, nikjer izhoda in nikjer sonca. To sem začenjal doživljati že kmalu po začetku zdravljenja. In iz dneva v dan, tedna v teden je šlo z menoj samo še navzdol, krepko navzdol. Pa ne mislim, da so imeli zdravniki in terapevti napačen pristop do mene in mojega zdravljenja. Sploh ne, ravno nasprotno. Danes vem, da so imeli vseskozi pravi pristop, a hkrati so pa tudi vedeli, da bom padal v brezna, skušal zlesti ven in zopet zgrmel v temo. Oni so vedeli to, jaz pa nisem vedel, da je to del procesa zdravljenja. Jaz sem samo mislil, da z menoj pač ni nič in tudi ničesar ne bo. Da bom obstal na neki točki, da bom ostal v stanju, kakršnem sem bil in to bo potem moje življenje.