Med tem počasnim ukinjanjem Oxycontina se mi je poleg ostalih težav še precej sesul imunski sistem. Fizično zdravje mi je precej opešalo. Tako sem zbolel tudi za obliko pljučnice, zbolel sem za vnetjem rebrne mrene, kar je zelo boleče že v normalnem stanju, kaj šele v procesu odvajanja. Zbolel sem za tudi vnetjem mehurja. Očitno se moje telo res ni bilo več sposobno ubraniti vseh teh bolezni. Razumljivo, da so mi težave s fizičnim zdravjem še dodatno otežile prenašanje postopnega ukinjanja zdravila. Sicer sem res prejemal vso potrebno medicinsko pomoč, tako na sami kliniki EZOA kot tudi v bolnicah, v katere me je zdravnica na kliniki EZOA napotila. A prebolevanje takšnih bolezni pač zahteva svoj čas in za pospešitev okrevanja se prav veliko ne da storiti.

Minila sta že več kot dva meseca mojega bivanja na kliniki EZOA in počasi sem se približeval dnevu, ko mi bodo pod nadzorom popolnoma ukinili zdravilo Oxycontin. Ostala zdravila sem še prejemal, antidepresive, analgetike, sedaj tudi antibiotike, kopico zdravil. Seveda je bil prisoten strah, kaj bo, ko ne bom več prejel svojega dnevnega odmerka Oxycontina. Sicer so mi že prej povedali, da opustitev je zadnjega odmerka po navadi najtežja, ampak sem se prepričeval, da, če sem zdržal to zmanjševanje iz tako visoke doze, s katero sem prišel na kliniko EZOA, potem tudi teh zadnjih nekaj miligramov ne more več igrati kakšne velike vloge. Kakšna zmota! Že pred vstopom v ambulanto po svoj zadnji odmerek sem se počutil precej slabo oziroma tesnobno. Zaužil sem svoj “zadnji obrok” zdravila in odšel iz ambulante. In tesnoba se je resnično takoj povečala. To še ne more biti abstinenčna kriza, tako hitro pa spet ne nastopi. To je bil tisti občutek, da sedaj je pa res konec, da, dokler bom na kliniki in na zdravljenju ne bom več zaužil zdravila, od katerega sem bil odvisen. Grozen občutek. Predvsem psihična abstinenčna kriza, telesna še niti ni nastopila. Pa je tudi telesna abstinenčna kriza kar kmalu nastopila. Kljub temu da sem na koncu prejemal majhno dozo, je telo še vedno okusilo opojno substanco. Potem pa je te substance zmanjkalo in nastopila je huda kriza. Mišični krči, bolečine v kosteh in sklepih, po celem telesu. In te bolečine so se le še stopnjevale. Iz telesa se je začelo izločati zdravilo, zdravilo, ki se je v času uživanja le-tega zavleklo v prav vsako celico mojega telesa. In to izločanje prinaša s seboj bolečine. Nič lažja pa ni bila psihična kriza. Če sem pred ukinitvijo zdravila menil, da sem sesut, na tleh, le kam sem potem zgrmel sedaj? Spoznanje, da sploh še nisem bil na dnu, in spoznanje, da zdravljenje še zdaleč ni končano, sta precej porazno vplivala na moje stanje in počutje. Do sem sem nekako zdržal, če temu sploh lahko tako rečem. Zdržal s pomočjo terapevtov, zdravnikov in psihiatrov, ki so me neprestano pobirali, porinili ali vlekli naprej, poskušali motivirati. Ter tudi s pomočjo nekaterih pacientov. V bistvu niti nisem zdržal, le moči za kaj drugega nisem imel. Ampak sama ukinitev zdravila še ne pomeni zaključka zdravljenja. To pomeni le prehod v drugo fazo zdravljenja, ko preidem v vsakodnevno prihajanje na kliniko. Spim doma, vsak dan pa se zjutraj vračam na kliniko, kjer preživim del dneva na terapevtski skupini in dejavnostih, ki jih obiskujem. Naj bi pa s tem prehodom v drugo fazo le nekako začel vzpostavljati stik z realnim življenjem. Predpostavljal sem, da bi sedaj, po nekaj več kot dveh mesecih na kliniki druga faza trajala še kakšna dva meseca, potem pa bi dejansko zaključil formalno zdravljenje. Kakšna zmota zopet! Kasneje sem spoznal, da je bil to šele prvi, krajši del mojega zdravljenja. In spoznal sem tudi, da je bil to lažji del mojega zdravljenja odvisnosti. Po vsem, kar sem preživel do sedaj, so prave težave in krize šele prihajale. Nisem ravno zagovornik reka, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Sem pa spoznal, da nikoli pa nisem na samem dnu. Vedno je še nekaj nižje. In čakati, da padem na dno, da se potem lahko začnem pobirati zame nima več pomena. Pobirati se moram začeti prej, kajti dna zame očitno ni. A kako se začeti pobirati in zakaj? Tega pa še dolgo nisem spoznal.