Kar kmalu po mojem prihodu na kliniko so mi pod nadzorom zdravnikov postopoma začeli ukinjati Oxycontin (zdravilo, od katerega sem bil odvisen). Dodali so nekaj drugih analgetikov, ki naj bi omilili bolečino v fazi ukinjanja zdravila. A jaz nekega olajšanja nisem čutil, nasprotno, bolečine so bile vse hujše, vsaj jaz sem jih vse bolj intenzivno čutil. Morda je k večji občutljivosti na bolečine vplivalo tudi moje psihično počutje, ki je bilo iz dneva v dan slabše. Razlogov za vse slabše psihično počutje je bilo verjetno več. Strah pred ukinitvijo zdravila, tudi fizične bolečine, predvsem pa nisem videl izhoda iz svojega stanja, prihodnosti zame v bistvu takrat ni bilo več. Vsaj jaz si je nisem mogel predstavljati. Saj so mi terapevti in zdravniki govorili, da napredujem. Verjamem, da tega niso govorili zgolj iz neke prijaznosti ali usmiljenja, tega na kliniki ne počnejo, ker je to lahko zelo dvorezen meč. A jaz pri sebi nisem opazil nobenega napredka, čutil sem samo poslabšanje na vseh področjih. K mojemu počutju in razpoloženju pa tudi ni prispevala moja ugotovitev, da se bo moje zdravljenje na kliniki EZOA zelo podaljšalo. Logično sklepanje pač. Vedel sem, s kakšno dozo zdravila sem prišel in videl sem, po koliko mi zmanjšujejo to dozo. Dolgo bo trajalo, da bom prišel do točke, ko zdravila ne bom več prejel. In tudi takrat zdravljenje na kliniki še ni končano. To je le prehod v naslednjo fazo, za katero nihče ne ve, koliko časa bo pa trajala še ta. In to spoznanje o dolžini zdravljenja mi ravno ni dalo motivacije ali moči za vztrajanje.

Še vedno sem imel individualne terapije pri svoji terapevtki, večkrat sem šel tudi do psihiatrinje oziroma do več psihiatrinj, kjer so mi poskušali sporočiti in pokazati, da kljub vsemu pa obstaja izhod iz tega mojega “pekla”. Jaz pa ga nisem videl, niti ga nisem želel videti. Danes se zavedam, da sem se v bistvu upiral vsem tem sporočilom, ki so mi jih želeli predati terapevti, zdravniki in psihiatri. Zakaj sem se upiral, tako zelo upiral? Verjetno še sam tega ne vem natančno, morda strah pred izgubo substance, od katere sem bil odvisen, mislim pa, da tudi močan strah pred življenjem, novim življenjem, ki bi ga lahko nekoč imel, če bi uspelo meni stopiti iz brezna odvisnosti. V preteklosti me ni bilo strah življenja, v zadnjih fazah uživanja Oxycontina, preden sem prišel na kliniko EZOA, pa mi je v bistvu že postalo vseeno za življenje. Niti si nisem želel živeti in niti me ni bilo strah smrti. V določenih obdobjih sem si celo želel smrti. Da se enkrat za vselej konča moja pot, da na tak način izstopim iz tega začaranega kroga, v katerem sem se znašel. Kajti nekje v sebi sem pa le vedel, kako zelo hudo sem odvisen in da me takšen življenjski stil ne bo pripeljal nikamor. Tudi, če bo telo še zdržalo vse to, bom čez nekaj let še vedno na isti točki v življenju, ne bom se nikamor premaknil, ne bom naredil niti enega samega koraka naprej. To pa se mi zdi skoraj kot smrt, sicer ne fizična, nekakšna smrt pa zame to vseeno je. Vegetirati in sploh ne več imeti želje po življenju, delu, učenju, kreativnosti… Zavedanje, da v nekaj letih ni bilo nobene spremembe, ničesar novega, da v bistvu sploh ni bilo ničesar. Konec, čeprav fizično še obstajam. Sicer pa tudi moje fizično telo tako ali tako ne bi več dolgo zdržalo te zlorabe opojnih substanc, več kot 10 let jemanja opiatov pač pusti tudi fizične posledice. Hude posledice.

Kljub vsej podpori in opori nisem imel nikakršnega upanja, da bom še kdaj sposoben živeti življenje. Živeti in ne samo preživljati dni. Imel sem res vso potrebno podporo, tako s strani strokovnega osebja na kliniki EZOA, tudi od samih pacientov, predvsem pa tudi s strani partnerke. Vlagala je ogromno truda, obiskovala me vsak dan, nikoli ni pokazala obupa. A jaz vse te podpore enostavno nisem zmogel sprejeti. Vse močnejši je postajal občutek, da sem razočaral vse po vrsti. Danes mi je jasno, da sem v bistvu najbolj razočaral sebe. S tem pa sem bil nekakšen vir razočaranja tudi za svoje bližnje, predvsem partnerko, čeprav tega nikoli ni nihče pokazal. Morda sem se jim smilil, ne vem. Nikoli pa s strani bližnjih nisem prejel očitka, kaj počnem s sabo in s svojim življenjem. Sicer pa odvisnost verjetno res ne more prinesti kaj drugega kot razočaranja, za odvisnika in za vse vpletene v to zgodbo.

Za še dodatno oporo pri ukinjanju zdravila in lajšanju bolečin sem začel obiskovati tudi akupunkturo v protibolečinski ambulanti. Nisem nasprotnik tovrstnih metod, nasprotno, verjamem tudi v te načine zdravljenja. Nisem pa verjel, da bo to meni kaj prineslo. In če sem že v osnovi zavračal možnost izboljšanja, je seveda normalno, da na začetku teh seans nisem čutil kakšnega izboljšanja. A sem vseeno nadaljeval z obiskovanjem akupunkture, če sem že imel možnost, jo bom pač izkoristil. Olajšanje ali ne.

Prejemal se vse več zdravil in tudi močnejše doze že obstoječih. Pa mi v takratnem obdobju to ni prav nič pomagalo k boljšemu razpoloženju. Hkrati pa se je že začela kazati abstinenčna kriza, ki je nastopila zaradi postopnega ukinjanja Oxycontina. Bilo je že tako hudo, da sem v resnici odšteval minute, kdaj bom spet prejel dozo. To so opazili tudi pacienti in so me začeli prijazno spuščati kot prvega v ambulanto, da sem res čim prej prejel svoje zdravilo. To še danes cenim in sem hvaležen za to gesto. Marsikomu deset ali petnajst minut čakanja ne pomeni veliko. Mene pa je obšla groza, če sem pomisli, da bom moral čakati še petnajst minut do svoje doze. Zato mi to, da so me pacienti spustili naprej res ogromno pomeni. Hkrati pa mi ni bilo jasno, kako bom preživel, ko zdravila ne bo več. In vedel sem, da, če ostanem na zdravljenju, ga slej kot prej ne bo več.