Kako in zakaj vztrajati na zdravljenju odvisnosti

V stanju, kakršnem sem bil in po spoznanju, da bo moje zdravljenje odvisnosti trajalo zelo dolgo, kar sem opisal v prejšnjem prispevku, me je seveda pogosto obšla misel, da bi enostavno vse skupaj zaključil, se vrnil tja, kjer sem bil pred prihodom na kliniko EZOA in se pač prepustil usodi. To sem nekajkrat tudi poskušal storiti. Takoj zjutraj, še pred začetkom skupine sem pričakal svojo terapevtko, prosil za pogovor in izrazil svoje pomisleke in željo, da zaključim zdravljenje odvisnosti na kliniki. A sem po pogovoru s svojo terapevtko in po pogovoru s psihiatrinjo vedno še naprej ostal na zdravljenju odvisnosti. Iz kakšnih razlogov? Tega niti ne vem, precej prepričan pa sem, da razlog ni bil, da želim normalno zaključiti formalno zdravljenje in se poskušam iztrgati iz objema odvisnosti. Ostal sicer sem na zdravljenju, a me je to precej pobilo. Nisem imel razloga, da ostanem, vsaj jaz ga nisem videl, nisem pa imel moči, da zaključim. V danem trenutku me je to res pobilo, kasneje pa sem spoznal, da sem se v bistvu takrat šele začel prepuščati terapevtom, psihiatrom, zdravljenju. Danes čutim globoko hvaležnost, da so vsi vpleteni vedno pokazali izredno razumevanje za moje stanje in pokazali so tudi neverjetno potrpljenje. Niso me prepričevali, da “moram” ostati, hkrati pa so mi sporočali, da sem že tako globoko v procesu, da prav velike izbire niti nimam. Kot sem omenil, bi najrajši zaključil zdravljenje odvisnosti in se vrnil tja, kjer sem bil prej. A so mi dali vedeti, da tja, kjer sem bil, se sploh ne morem več vrniti. Preveč je že bilo sprememb, čeprav jih jaz nisem čutil, pregloboko sem padel, da bi bil sploh sposoben nadaljevati svoje životarjenje v realnem svetu, če se sedaj vrnem tja. V bistvu bi prišel na slabše, čeprav sem mislil, da slabše sploh ne more biti. Verjamem, da je marsikdo že doživel ta občutek, ni nujno, da na zdravljenju odvisnosti, pač pa v življenju, ko ti je v bistvu popolnoma vseeno, kaj se bo zgodilo, kam boš prišel, kakšna je prihodnost, enostavno imaš vsega dovolj in želiš odnehati. Nobenih občutkov, nobenega logičnega razmišljanja, samo dovolj imaš vsega in to je to. A jaz sem imel ob sebi osebe, ki mi nekako “niso pustile” odnehati.

V bistvu pa je bilo to, da mi je postalo vseeno za vse skupaj, del moje rešitve oziroma začetka reševanja. Verjetno sem takrat prvič v odraslem življenju izpustil neko “namišljeno kontrolo” nad svojim življenjem in se prepustil. “Storite pač, kar želite, kar menite, da je prav, meni je popolnoma vseeno. Ne morem več vplivati na nič, nimam več moči.” Tako sem se počutil. Naj poudarim, da sem terapevtom, zdravnikom, psihiatrom, celotnemu osebju pač, vedno zaupal, da imajo znanje in izkušnje, da res vedo, kaj delajo. Le, da sem menil, da zame ni neke celostne rešitve. Seveda, ravno zame. In zakaj naj bi jaz bil drugačen od drugih pacientov na zdravljenju odvisnosti? Rešitev verjetno obstaja za vsakega, obstaja neka nova pot, a je tako zelo težko stopiti na to novo pot. Stara pot je znana, tudi, če ni prava, se na njej počutim do neke meje varno, je predvidljiva. Neznano pa že samo po sebi prinaša “nevarnost”, ne veš, kaj te čaka.

Sem pa v tem času kljub vsemu prevzemal vse več zadolžitev na kliniki EZOA. Vsaka dejavnost, ki se izvaja na kliniki, ima svojega referenta, to je nekdo izmed pacientov. Skrbi za evidenco prisotnosti, obvešča ostale udeležence dejavnosti, na sestanku bere poročilo o dejavnosti. Ker je pač pacientov precej več, kot je dejavnosti, je nekdo navadno zadolžen le za eno dejavnost, morda dve. Jaz pa sem bil, kar kmalu zadolžen za štiri dejavnosti, občasno tudi pet. Pa so terapevti te moje zadolžitve kljub temu dopuščali. Verjetno so vedeli, da mi te zadolžitve le dajo neki pozitiven občutek. Niti ne to, da mi te zadolžitve odvrnejo misli od situacije, v kateri sem. Ampak nekakšen občutek koristnosti sem pa le dobil s temi zadolžitvami. To pa mi daje tudi vedeti, da kljub temu da zdravljenje primarno poteka v skupini, vseeno prilagajajo to zdravljenje tudi posamezniku.

Vztrajati pri nadaljevanju zdravljenja odvisnosti? Mislim, da v bistvu niti nisem sprejel te odločitve. Le vztrajal nisem več pri odločitvi, da zdravljenje odvisnosti predčasno zaključim in zapustim kliniko EZOA. Sprejel sem nekako, da nimam več “kontrole” nad dogajanjem, da ne vem, kaj sploh lahko storim, česa sem sploh še zmožen. In ko vse to odpade, mi pač ni ostalo drugega kot to, da se prepustim in počakam, kaj se bo zgodilo, kam me bo to zdravljenje odvisnosti pripeljalo.
DMCA.com Protection Status