Tale prispevek sem objavil v rubriki Zdravljenju ob strani, ker je v bistvu samo nekaj razmišljanja o času, glede na to, da je pred kratkim minilo dve leti, odkar sem prišel na kliniko na zdravljenje odvisnosti. Je to dolga doba ali kratka? Nekaj časa je res že minilo, ampak, kaj čas je, je v resnici minljiv, je razlaga časa samo plod človeškega uma, da lažje sledimo, čemurkoli že? Ali je to samo koncept, ki pa nas lahko še kako zavede.
 
Na primer, če gledam sliko, jo gledam kot trenutek, ujet v času, nimam občutka, da čas mineva na tej sliki. Ampak kaj pa, če ta slika sploh ni slika, ampak video posnetek, le, da se sploh nič ne premakne v času snemanja videa. Nobene spremembe ni na video posnetku. Tukaj pa čas vendarle mineva, samo, da jaz nimam tega občutka, ker je prizor skozi celoten video isti. Je torej čas res zgolj samo v mojem umu, ga ne zaznam, če ni nobene spremembe? Je torej dojemanje časa samo "posledica" sprememb?
 
To je sicer v nasprotju s teorijo, ki jo je postavil Isaac Newton, ki pravi: 
"Tudi, če se popolnoma nič ne zgodi, čas še vedno mineva." 
Saj ne želim nasprotovati takšnemu velikemu znanstveniku in mislecu, kot je bil Isaac Newton. Pa vendar težko vzamem to teorijo kot sveto resnico.
 
Sploh, če to lahko povežem s spremembami v svojem življenju. Ali brez teh sprememb čas zame torej sploh ne mineva, oziroma jaz ne zaznam, da mineva? Pa s tem ne mislim staranja človeka, da bi ostal "večno mlad". Bolj mislim s tem čas kot življenje, neodvisno od tega, da sem vsak dan en dan starejši kot prejšnji dan. Mislim na čas, ki mi prinaša možnosti v življenju, čas, ki mi ponudi izbiro. 
Če grem na zdravljenje odvisnosti in ne naredim nobenih sprememb, sem torej ujet v tej odvisnosti, ali čas zame sploh ne mineva? Vedno sem na eni in isti točki. V bistvu sem prej omenjeni video posnetek, na katerem se nič ne spremeni. Sem samo "slika". Vedno ena in ista, zato čas zame verjetno res sploh ne mineva. Sem samo odvisnik, ki ne živi, ki zgolj preživi vsak dan, doživim pa v bistvu ničesar, ker sem ujet v času, ker gre vse mimo mene, ker ne dojamem minljivosti.
 
Nočem kar trditi, da je čas iluzija, tega ne. Vsekakor čas teče, prihodnost v vsakem primeru postane sedanjost, zakon vesolja pač. A vendar se mi dozdeva, da potek časa lahko zaznam samo, če so prisotne "spremembe", kakršnekoli že. Morda le tiste spremembe, ki sem jih sposoben dojeti s svojim umom. Znano je, da vesolje je živo, da se neprestano spreminja. A zame je na prvi pogled vesolje skoraj konstanta, ker teh sprememb nisem sposoben opaziti, En trenutek za vesolje je zame lahko dolžina celega življenja. V bistvu je čas precej relativen. Nekako vsi vemo, da mineva, pa vendar imamo pogosto občutek, da se je čas "ustavil". Je to povezano z doseganjem "ciljev"? Se čas res lahko "podaljša", če vlagam ogromno energije, če trdo delam za dosego nekega "cilja"? Ta relativnost se zelo odraža tudi v skladu s stanjem, v katerem sem. Če trpim, čas skoraj stoji, če sem zadovoljen, pa čas beži. A danes sem mnenja, da pa le ni nujno tako. Če znam sprejeti situacije, dogodke, življenje, potem pa se mi ta občutek "poteka" časa niti ne spreminja več. Še en kazalnik, kako zelo pomembno je "stanje" človekove duše.
 
Zato se mi zdi, da je sprejemanje sprememb in prepuščanje tem spremembam tako zelo pomembno. Če se upiram spremembam, se torej upiram času, na katerega pa v bistvu ne more nič vplivati, sploh ne jaz. Ali zato upiranje spremembam tako boli, ker se upiram poteku časa? Pa vendar je tako pogosto pri ljudeh prisotna tendenca zavračanja in zanikanja sprememb. Seveda, vplivali bi na čas, na to nespremenljivo veličino, ki je na neki način "gospodar" vsega. Le kako to, da se mi to še vedno zdi to "lažje", čeprav je v bistvu nemogoče, kot pa, da bi vplival nase?
 
Zakaj tako zelo želimo prilagoditi potek časa svojim "potrebam" in željam? Ali se moram res neprestano primerjati s preteklostjo, da občutim napredek. Moram vedeti, kje sem bil včeraj, da vem, da sem danes napravil nekaj korakov naprej? Moram vedno imeti dokaz? Danes sem v bistvu mlajši, kot bom še kdajkoli in sem hkrati starejši kot sem kdajkoli bil v tem življenju. Torej imam na razpolago ves čas na svetu, toliko, kot ga je, saj ga niti ne morem skrajšati ali raztegniti. Pa vendar ga tako pogosto "zmanjka". Ne za opravke, pač pa za življenje. Za vsako spremembo je vedno na voljo dovolj časa, če pa ga jaz nekako "zapravim", mi ga na koncu vedno "zmanjka". Morda do tega pride tudi, če živim "vzporedno", v preteklosti in sedanjosti. In verjetno mi to "podoživljanje" preteklosti v resnici prepreči "prihod" sedanjosti, oziroma jaz ne dojamem tega prihoda.
 
V moji omejenosti je tisto, kar se ne spreminja, zame mrtvo, čeprav je v bistvu lahko živo. Skala je zame "mrtva", čeprav sploh ni čisto res, da se ne spreminja. Ampak en "vdih" skale traja moje celo življenje. Sem torej jaz, če se ne spreminjam, tudi "mrtev"?
 
Pa saj niti ne iščem razlogov ali razlag za svoje omejitve, konec koncev si jih večinoma postavim sam. Tudi te "časovne omejitve" za življenje so zgolj v moji domeni, mojem umu. Morda se moram le prepustiti in slediti toku življenja, pa bom vedno imel dovolj časa. Mislim, da vesolje točno "ve" koliko časa in kdaj potrebujem za življenje. A jaz se rajši orientiram po svoji "uri", ki pa sploh ni pravi kazalnik ali merilec časa. Tudi fizična starost mi ne pokaže pravega časa. To lahko le občutim, verjetno najbolj ob "koncu" življenja, ko morda pa le ni nujno, da je prisoten občutek, da je smrt prišla prehitro, da mi je zmanjkalo časa še za kup stvari, ki jih nisem mogel doživeti.
 
Verjetno mi "vesolje" včasih zgolj nakloni "čas za počitek", jaz pa ga "zapravim" za vse drugo. Potem pa sem utrujen, brezvoljen, razočaran…nesrečen. Predvsem zato, ker želim nadzirati nekaj, na kar v bistvu sploh ni možno vplivati. Danes mi takšno razmišljanje oziroma pristop ni več blizu. Časa za življenje je po mojem mnenju dovolj oziroma ravno prav. Priložnost pride ob pravem času. Če pa se neprestano obremenjujem, kaj vse sem zamudil, teh priložnosti verjetno res ne opazim.
 
Morda pa le ima Isaac Newton prav: "Tudi, če se popolnoma nič ne zgodi, čas še vedno mineva." Morda je ta izjava celo paradoksalna. Ker se verjetno vedno nekaj dogaja in zgodi. Le, da moj um tega ne dojame. In če si nečesa ne znam razložiti, to še ne pomeni, da tega ni. Samo jaz pač ne razumem. A kot pravi Eckhart Tolle: "Vi niste vaš um". Počasi pa le dojemam, kaj to sploh resnično pomeni.
 
Ne podcenjujem znanosti, sploh ne. Ampak včasih pa z vso znanostjo nekdo ne more najti stika s sabo. Jaz ga že nisem našel. Seveda lahko znanost pomaga, znanost v nekom, ki mi pokaže, kdo v resnici sem, kako v resnici živim. Ampak to je znanost v neki drugi osebi, ki mi pride nasproti in na pomoč, ni pa to znanost v meni. Velikokrat v življenju res nisem vsega kar vzel "zdravo za gotovo". Kar drži za nekoga res ni nujno, da drži tudi zame. Morda sem si s tem res otežil življenje, morda pa sem zaradi tega sploh lahko vstopil v zdravljenje odvisnosti, pa s tem ne mislim prihoda na kliniko, tega koraka ne enačim z vstopom v zdravljenje, dejansko zdravljenje in okrevanje se je zame začelo veliko kasneje od prihoda na kliniko in v bistvu še vedno traja. Sedaj imam končno občutek, da čas je pa zame le začel minevati, ravno prav, ne mineva ne prehitro ne prepočasi, verjetno tudi zato, ker vidim spremembo. Ni se mi več treba primerjati s preteklostjo, enostavno vem, da nisem tam, kjer sem bil včeraj. In to bi lahko bil tudi eden izmed ciljev življenja, premikam se, ni nujno, da vedno samo naprej, ampak premikam pa se vendarle. Živim!