Oprostiti in odpustiti

V rubriki Zdravljenju na strani bom objavil nekaj prispevkov z mnenji in razmišljanji, ki nista čisto sestavni del samega zdravljenja odvisnosti, jih je pa to zdravljenje sprožilo.

Večkrat preberem, ali slišim, kako se moramo “naučiti” oproščanja in odpuščanja. Pogosto se to nanaša na naše starše in dejanja, ki so jih storili v našem otroštvu ali mladosti. Ta njihova dejanja nam kasneje lahko povzročajo težave v življenju. Strinjam se, da verjetno nas je veliko izkusilo kakšne neprijetne situacije v obdobju, ko smo živeli v primarni družini. A meni osebno to oproščanje ali odpuščanje ni ravno prineslo nekega napredka. “Oproščam ti, ker si želim miru”, pogosta izjava, zapisana v raznih knjigah in priročnikih za osebnostno rast, razvoj, kvaliteto življenja… Ali nam to, da oprostimo ali odpustimo res lahko prinese ta mir?

Če govorim o sebi, o svojih izkušnjah pa ni bilo tako. Jaz oproščanje doživljam v takšnem smislu, da nekoga krivim za nekaj, kar je storil, a mu “velikodušno” to oprostim. Ampak tudi, če oprostim, še vedno sem mnenja, da mi je nekdo storil krivico oziroma nekaj slabega, da je “kriv”. Še vedno v sebi nosim ta občutek prizadetosti, doživljanja krivice. Še vedno obtožujem. Meni to ni prineslo miru. Tudi odpuščanje je zame nekaj podobnega. Odpustim nekomu, ki mi je prizadel, kajne? Saj vendar ne odpuščamo nečesa dobrega, nekaj kar nas je zadovoljilo. Odpuščamo pač slabe stvari. Torej je tukaj podobno kot pri oproščanju. Še vedno nekoga krivim za nekaj, kar sem doživel. In dokler je v meni ta občutek krivice, ki sem jo doživel, bom verjetno tudi iskal “razloge” zakaj je temu bilo tako. Odkriti tovrstnih razlogov pa verjetno ni tako enostavno, saj ne poznam vsega realnega ozadja, niti ne vem, kaj je doživljala oseba, ki naj bi mi storila krivico. Pa tudi, če bi uspel najti “prave” razloge za storjeno, ali mi to res kaj koristi? Kaj sedaj, ko poznam razloge? Se vse kar sem doživel s tem spremeni, lahko spremenim občutke za nazaj? Jaz tega nisem uspel, znal ali zmogel.

Verjetno res obstajajo starši ali osebe iz naše preteklosti, ko so nas namenoma prizadele. Ampak menim, da so takšne osebe res v manjšini. Večinoma pa so se naši starši ali druge figure, ki nastopajo v teh izkušnjah, trudili po svojih močeh, storili, kar so takrat znali in bili sposobni. Seveda preteklosti nima smisla zanikati. Preteklost me v resnici oblikuje, je pa moje mnenje, da me pa ne omejuje. So vzorci, ki sem jih osvojil in nato implementiral v svoj način delovanja. A menim, da te vzorce lahko presežem, jih pustim, da zbledijo. Če pa bom neprestano nekoga “krivil” za svoje stanje, potem pa v svojem umu v bistvu vzdržujem te vzorce in jih krepim, ne pustim jim, da bi zbledeli. Tako jih sčasoma ponotranjim, postanejo skoraj del mene in jih izvajam in ponavljam, verjetno ne namenoma, a izvajam jih jaz sam.

Zavedam se, da ni enostavno presekati teh vzorcev. Vzorci so lahko zelo globoko zakoreninjeni. A, če se še tako neverjetno sliši, včasih so mi ti vzorci in slabe izkušnje prišle še kako prav. Največkrat za prelaganje odgovornosti. “Nisem sam kriv za nekatere svoje neuspehe, saj ne morem drugače glede na svoje izkušnje iz otroštva”. Priznam, da sem uporabljal takšne izgovore. Zakaj bi sam sebi očital nekaj, za kar lahko “okrivim” koga drugega? Sprejetje že doživetih in preživetih dogodkov in izkušenj pa mi je nekako omogočilo, da sem napravil prvi korak iz te pasti, da sem se začel zavedati darila, ki so mi ga dali starši in to je življenje, ki ga imam in katerega kreator sem lahko jaz, jaz ga lahko poskušam oblikovati in ni mi treba hoditi po poti, ki so mi jo vnaprej določili drugi. Čeprav je včasih težko sprejeti preteklost, sem pa vendarle s tem dobil izbiro. Verjetno so tudi naši starši ali osebe, ki so bile del takšnih izkušenj, nekoč doživeli kaj slabega v njihovi družini, osvojili vzorce, po katerih so delovali. Ampak kako naj bi od staršev zahteval naj presežejo te vzorce, kako naj jih krivim, ker jih niso, če pa tega, da vzorce presežem ne “zahtevam” od sebe. Oni jih morda niso, jaz pa lahko poskušam preseči te vzorce. Meni osebno se zdi to veliko bolj konstruktivno kot pa iskanje razlogov zakaj jih niso presegli moji starši.

Tega svojega razmišljanja ne posplošujem, nikakor. Seveda obstajajo hude in težke izkušnje, za katere je potreben drugačen pristop. Na primer spolne zlorabe, hudo fizično in psihično nasilje in podobne težke travmatične izkušnje. Za reševanje tovrstnih travm pa menim, da je verjetno res potrebna strokovna pomoč. A veliko naših preteklih izkušenj pa je morda možno reševati s sprejetjem doživetega, s sprejetjem, da te osebe so pač bile, kakršne so bile in so to zaradi takšnega ali drugačnega razloga storile. Meni je takšen pristop precej pomagal in marsikaj omogočil.

Morda je za marsikoga to samo razlika v besedah, poimenovanju. Meni osebno pa oproščanje ali odpuščanje sproža drugačne občutke kot pa sprejetje. S sprejetjem na neki način spustim tisto, kar me bremeni in mi povzroča neprijetne občutke in sprošča neprijetne, negativne misli. Ne zapletam se neprestano v te misli, ne sprašujem se, zakaj ravno jaz. Skušam izstopiti iz začaranega kroga obtoževanja in iskanja krivca. In življenje se mi zdi bistveno lažje, če se posvetim svojemu stanju, sreči in zadovoljstvu, kot pa, če kopljem in brskam po preteklosti, katere realne slike verjetno niti ne poznam, poznam samo, kar sem jaz videl in doživel na svoj način, s svojimi pogledi. Kar pa ni nujno prava resnica. Zame je že prava resnica, za ostale udeležene osebe v mojih izkušnjah pa ni nujno, da je moja slika res realna. Vsakdo ima lahko svoj pogled in svojo interpretacijo. Jaz ne prepričujem nikogar več, zakaj sem v življenju naletel na težave, kdo je kriv za moje stanje. Morda že kdaj prej nisem hotel nikogar prepričevati, a je vse ostalo v meni, tlačil sem te misli in občutke. Odkar pa skušam vse to sprejeti, pa mi počasi uspeva spustiti te občutke in misli. Dokler pa nisem zmogel sprejeti pa seveda tudi spustiti nisem mogel. Kako naj spustim, ko pa neprestano trdim, da to “ni moje”?
DMCA.com Protection Status