Na kliniko me je pripeljala partnerka in prvi vtis ravno ni bil navdušujoč. Stara, skoraj razpadajoča zgradba. Ampak nikoli nisem precenjeval kvalitet samo na podlagi zunanjega videza. Nekdo je lahko v skromni hiški veliko bolj zadovoljen in srečen kot nekdo v ogromnem dvorcu. In v skromni hiški je lahko veliko boljše vzdušje kot v ogromnem dvorcu. Zato me to ni odvrnilo, niti ni kaj veliko vplivalo name. Tako ali tako sem šel na zdravljenje, ker sem se pač tako “odločil” in sedaj si ne bom premislil. A ko sem vstopil v zgradbo in spoznal, da so prostori klinike v drugem nadstropju, sem se pa že zgrozil. Kako bom jaz s svojimi bolečinami večkrat dnevno prehodil vse te stopnice. To pa je naredilo vtis name in postavil sem si že prvo oviro. Prvo oviro ali pa morda prvi izgovor, da pa na zdravljenje le ne bi šel. Ampak za opustitev zdravljenja sem potreboval konkretne “izgovore”, kajti jaz sem rekel, da bom šel, sedaj ne morem popustiti, najti moram “krivce” drugje in vzdrževati mnenja in podobe, da jaz bi že šel, pa to zaradi drugih razlogov ni možno. Morda sem pa nekje v sebi le slutil, da to zdravljenje le ne bo tako enostavno, kot sem si jaz predstavljal. Pa vendar sem šel naprej, moram dati vtis, da sem poskusil vse, kar se je dalo.
Preberi celoten prispevek...
Preberi celoten prispevek...