Aleksander Volavsek

V rubriki Zdravljenju na strani bom objavil nekaj prispevkov z mnenji in razmišljanji, ki nista čisto sestavni del samega zdravljenja odvisnosti, jih je pa to zdravljenje sprožilo.

Večkrat preberem, ali slišim, kako se moramo “naučiti” oproščanja in odpuščanja. Pogosto se to nanaša na naše starše in dejanja, ki so jih storili v našem otroštvu ali mladosti. Ta njihova dejanja nam kasneje lahko povzročajo težave v življenju. Strinjam se, da verjetno nas je veliko izkusilo kakšne neprijetne situacije v obdobju, ko smo živeli v primarni družini. A meni osebno to oproščanje ali odpuščanje ni ravno prineslo nekega napredka. “Oproščam ti, ker si želim miru”, pogosta izjava, zapisana v raznih knjigah in priročnikih za osebnostno rast, razvoj, kvaliteto življenja… Ali nam to, da oprostimo ali odpustimo res lahko prinese ta mir?
​Preberi celoten prispevek...​​​

Tale prispevek sem objavil v rubriki Zdravljenju ob strani, ker je v bistvu samo nekaj razmišljanja o času, glede na to, da je pred kratkim minilo dve leti, odkar sem prišel na kliniko na zdravljenje odvisnosti. Je to dolga doba ali kratka? Nekaj časa je res že minilo, ampak, kaj čas je, je v resnici minljiv, je razlaga časa samo plod človeškega uma, da lažje sledimo, čemurkoli že? Ali je to samo koncept, ki pa nas lahko še kako zavede.
 
Na primer, če gledam sliko, jo gledam kot trenutek, ujet v času, nimam občutka, da čas mineva na tej sliki. Ampak kaj pa, če ta slika sploh ni slika, ampak video posnetek, le, da se sploh nič ne premakne v času snemanja videa. Nobene spremembe ni na video posnetku. Tukaj pa čas vendarle mineva, samo, da jaz nimam tega občutka, ker je prizor skozi celoten video isti. Je torej čas res zgolj samo v mojem umu, ga ne zaznam, če ni nobene spremembe? Je torej dojemanje časa samo "posledica" sprememb?
Preberi celoten prispevek...