Prihod in sprejem na kliniko

Na kliniko me je pripeljala partnerka in prvi vtis ravno ni bil navdušujoč. Stara, skoraj razpadajoča zgradba. Ampak nikoli nisem precenjeval kvalitet samo na podlagi zunanjega videza. Nekdo je lahko v skromni hiški veliko bolj zadovoljen in srečen kot nekdo v ogromnem dvorcu. In v skromni hiški je lahko veliko boljše vzdušje kot v ogromnem dvorcu. Zato me to ni odvrnilo, niti ni kaj veliko vplivalo name. Tako ali tako sem šel na zdravljenje, ker sem se pač tako “odločil” in sedaj si ne bom premislil. A ko sem vstopil v zgradbo in spoznal, da so prostori klinike v drugem nadstropju, sem se pa že zgrozil. Kako bom jaz s svojimi bolečinami večkrat dnevno prehodil vse te stopnice. To pa je naredilo vtis name in postavil sem si že prvo oviro. Prvo oviro ali pa morda prvi izgovor, da pa na zdravljenje le ne bi šel. Ampak za opustitev zdravljenja sem potreboval konkretne “izgovore”, kajti jaz sem rekel, da bom šel, sedaj ne morem popustiti, najti moram “krivce” drugje in vzdrževati mnenja in podobe, da jaz bi že šel, pa to zaradi drugih razlogov ni možno. Morda sem pa nekje v sebi le slutil, da to zdravljenje le ne bo tako enostavno, kot sem si jaz predstavljal. Pa vendar sem šel naprej, moram dati vtis, da sem poskusil vse, kar se je dalo.
Preberi celoten prispevek...​​​

Zanikanje in nesprejemanje

Vstopil sem torej v proces zdravljenja odvisnosti. Tako sem vsaj takrat domneval. A v proces zdravljenja ne stopiš zgolj s prisotnostjo na kliniki. Za dejansko zdravljenje je potrebno precej več. A tega “precej več” pri meni na začetku ni bilo. Zakaj pa naj bi sploh bilo prisotno “nekaj več”? Povejte mi, kako se rešim odvisnosti, odšel bom domov in to storil. Tukaj pač ni neke filozofije in to ni prav nič zapletenega. Morda je težko, verjetno je res težko, saj veliko odvisnikov ne prekine s svojim odvisniškim vedenjem. Bom pač vložil nekaj več truda, to mi v preteklosti ni bilo težko. Spet moj razumski pristop do odvisnosti, do življenja. A moja odvisnost ni bila zgolj razumska. Bila je precej globlje, odvisnost je bila pri meni tudi psihična, duševna, kot pač večina odvisnosti je. In psihične odvisnosti jaz pri sebi pač ne morem rešiti z nekim razumskim pristopom. A takrat svoje odvisnosti nisem tako dojemal. V bistvu je bilo to zanikanje dejanskega stanja, lastne nesposobnosti reševanja težav, zanikanje svoje odvisnosti, zanikanje resnice o odvisnosti. Jaz sem pač menil, če bi bil od danes naprej brez tako hudih bolečin, bi lahko takoj prenehal z jemanjem zdravil. Danes se zavedam, da niti približno ni bilo tako. Tudi, če bi mi takrat nekdo odvzel fizične bolečine, odvisnost ostaja. In moje jemanje zdravil sploh ni bilo več primarno namenjeno blaženju teh bolečin, temveč potešitvi telesne in psihične odvisnosti. Sicer znanost pravi, da je odvisnost kronična disfunkcionalnost možganov, a vendar jaz menim, da je iz odvisnosti težko izstopiti samo z razumskim pristopom. Vsaj pri meni je bilo tako. Odvisnost ima morda eno samo osnovo, eno bit, ima pa mnogo obrazov, zato je v bistvu nemogoče, da bi obstajala neka splošna “navodila”, kako stopiti iz odvisnosti. Mnogo je različnih razlogov, zakaj posameznik zapade v odvisnost. Razlogi za nastanek odvisnost so seveda pomembni, a pri meni so bili bolj pomembni razlogi, zakaj z odvisnostjo prenehati.
Preberi celoten prispevek...​​​

Se odpreti in prepustiti zdravljenju odvisnosti?

Zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA deloma poteka tudi v skupini. Vsak pacient lahko dobi besedo, pove, kar želi, če želi, se odpre, če mu je do tega. Vse, kar se govori na skupini, naj bi tudi ostalo znotraj skupine, zato lahko pacienti marsikaj povejo in izrazijo. A seveda morata biti prisotni želja in potreba odpreti se in izpovedati. Jaz pa tega pri sebi nisem ravno intenzivno čutil. Moje “izpovedovanje” je bilo kar nekaj časa bolj površinsko, nisem se ravno dotikal bolj poglobljenih zadev. Nekako je bilo to moje izpovedovanje bolj kot ne pod mojo “kontrolo”. Kar mi seveda ni ravno veliko koristilo ali omogočilo kakšen napredek. V začetku tedna pacienti oddamo tudi nekakšno kratko poročilo, kaj se je dogajalo z nami v preteklem tednu. Jaz pa sem že kmalu po prihodu začel skoraj vsak dan pisati dnevnike za svoji terapevtki in v bistvu v teh dnevnikih začel nekakšno izpoved. Začel ubesedovati, kaj se dogaja v meni. Najprej seveda strahove, obup, pomanjkanje motivacije in seveda kako sploh ne vidim izhoda iz tega močvirja, po katerem sem brodil. A vse to je počasi prihajalo na površje in na papir. Že kmalu na začetku sem začel hoditi tudi na individualne terapije k svoji terapevtki. Najprej niti nisem opazil kakšne velike koristi od teh terapij. Vse skupaj se mi je zdelo kot nekakšen bolj osebni pogovor. Morda sem se za kratek čas počutil malce bolje. Takrat niti nisem dojel, da je to že v bistvu terapija. Pa saj si nisem ravno kaj veliko predstavljal, kakšna naj bi ta terapija sploh bila. Danes cenim res neverjetno vztrajnost in potrpežljivost svoje terapevtke, da je “prenašala” vse te moje črne misli, ki sem jih izražal in znala rokovati s tem mojim obupom. Kot sem dejal, učinek, ki sem ga čutil, pa je bil res kratkoročen. V bistvu sem vse bolj in bolj drsel v neko brezno brez dna, iz katerega nisem videl nobene poti. Naj so se okrog mene vsi še tako trudili, terapevti, psihiatri, zdravniki, jaz sem občutil samo še padanje. Se mi je pa vse bolj dozdevalo, da vse skupaj ni več zgolj samo zdravljenje odvisnosti, morda le - ta sploh ni bila več v prvem planu. Očitno se je z menoj dogajalo nekaj, česar sploh nisem dojemal in mi ni bilo prav veliko jasno, a se je dogajalo zelo intenzivno.
Preberi celoten prispevek...​​​
DMCA.com Protection Status