Aleksander Volavsek

Biti to, kar sem ali biti, kar mislim, da želijo drugi?

Če se ozrem nazaj v preteklost, potem vidim, da sem v bistvu dolgo nosil nekakšno “masko”, gradil podobo, kakršno sem želel, da jo imajo drugi o meni. Z leti je ta maska ali “igra” dejansko skoraj postala del mene in se mi to ni zdelo nič nenavadnega, kaj šele napačnega. Tudi v svojem odvisniškem vedenju sem igral. Žrtev, nemoč ali karkoli že, včasih pa tudi “samozavest”. To odvisniki še kako radi počnemo, igramo nekoga. A po zdravljenju, sicer ne takoj, sčasoma pa, sem začel čutiti, da je sedaj prišel čas, da pa končno odvržem masko in sem, kar pač sem. Pa ne v smislu: “Takšen sem, kdor me sprejema, v redu, kdor me ne pa naj gre”. To se mi zdi preveč rigidno, posplošeno. A ko enkrat spustimo masko, se lahko začnejo dogajati milo rečeno precej nenavadne stvari in situacije. Dolgo je že, odkar sem prebral stavek znanega psihoanalitika: “Dokler nosite masko, vam vsi verjamejo, ko masko odvržete, pa vam ne verjame nihče več.” Prebral sem to izjavo, nisem pa je razumel ali dojel, morda tudi nisem verjel, da je lahko tako. A sem po zdravljenju to začel doživljati na lastni koži. Precej skepticizma, nejevere, oporekanja in marsičesa še. Ljudje so mi govorili, le kakšno igro pa sedaj “igraš”. A sem nekje v sebi čutil, da sedaj pa res ne želim, niti nimam potrebe po nikakršni igri več, po maski, po izgradnji neke lažne podobe, za katero želim, da jo imajo ljudje o meni. To ne pomeni, da sem se popolnoma razgalil pred vsemi. Ne, marsičesa še nisem mogel dati ven, pokazati, a mislim, da igral pa nisem nekoga, kar nisem. Igra me v preteklosti ni ravno “daleč” pripeljala, obtičal sem na eni točki in zapadel v odvisnost. V odvisnost nisem zapadel zaradi “igre”, to ne, a “igra” mi pa res ni pripomogla pri doživljanju zadovoljstva v življenju. Velikokrat me je celo utrujala. Izgradnja in nošenje maske človeka izčrpa.
Preberi celoten prispevek...

Včasih pomislim, kako sem včasih gledal veliko zadev iz napačne perspektive. Pa saj verjetno tako gleda veliko odvisnikov.
 
Ne vem, recimo primer, ven, med ljudi, na sprehode… bom začel hoditi, ko bo popustila depresija. Masko bom snel, ko bom srečal ljudi, ki so prijazni in med katerimi se bom dobro počutil. Z jemanjem substance ali pitjem alkohola bom prenehal, ko bo izginila tista bolečina, ki je sprožila jemanje te substance. In še bi lahko našteval.
Preberi celoten prispevek...

Pogosto slišim, ali preberem, da se mora odvisnik odpovedati svoji "drogi" oziroma substanci, če želi živeti normalno in kvalitetno. Saj v bistvu to drži, na splošno se s tem strinjam. A če pogledam globlji pomen takšnega razmišljanja, pa se mi porodi vprašanje, ali je abstinenca odvisnika res odpovedovanje nečemu?
 
Želja ali potreba?

Kaj sploh pomeni nečemu se odpovedati? Meni se zdi, da je pravi pomen besede "odpovedati se", da želenega ne dobim ali tega nimam več. Po takšni interpretaciji pa abstinenca naj ne bi bila odpoved substanci, kajti ali si res želim uživati to substanco? Morda imam na začetku poti iz odvisnosti občutek, da "želim" še naprej uživati substanco, ampak mislim, da to niti ni tista prava "želja", ampak je v bistvu potreba. Zadovoljevanje te potrebe pa mi je zameglilo razum, prekrilo vsa čustva in občutke, morda ne takoj na začetku, ampak po nekaj letih uživanja substance pa dejansko nisem več "trezno" videl sveta okrog sebe, tudi nisem več dojemal pravega pomena življenja in dela. Si tega "želim"?
Preberi celoten prispevek...