Aleksander Volavsek

Je že res, da je počasi prihajalo do vse več spoznanj o tem, kaj sem v resnici počel vsa ta leta, ko sem užival zdravilo. A sprejeti ta spoznanja in jim verjeti je bilo pa zame težko. Kajti, če verjamem tej “resnici” potem bo treba veliko spremeniti. In veliko “delati”. Sem sposoben in pripravljen na takšen “vložek”? Ali se bom moral v prihodnje res tako truditi za kolikor toliko normalno življenje? Je sploh vredno? Kaj pa je lahko drugače?
​Preberi celoten prispevek...​​​

Spoznanje, da opustitev droge, ki sem jo tako dolgo užival sploh ni sprememba, ki jo moram uvesti, temveč bo opustitev te droge zgolj posledica drugih sprememb, je bilo težko. Zdelo se mi je, da mi to precej oteži okrevanje od odvisnosti. Ko sem na zdravljenju poslušal, da so potrebne spremembe za korak iz tega začaranega kroga odvisnosti, sem mislil, seveda, opustil bom drogo in to je tista sprememba. Potem pa sem le spoznal, da to ni pravi pristop. Če bo opustitev droge edina sprememba, kaj sem v resnici sploh spremenil v primerjavi s časom, preden sem zapadel v uživanje te droge. V bistvu nič, enaka pot, po kateri sem šel in padel v odvisnost. Spoznal sem, da moram stopiti na drugo, novo pot, uvesti spremembe in se jim skušati prepustiti, te spremembe pa mi bodo omogočile dolgoročno opustitev droge. Očitno bo vse to precej težje kot sem mislil na začetku zdravljenja. Kot še dodatno oviro sem doživljal to, da v bistvu ne obstaja “seznam sprememb”, ki jih bo treba narediti, čeprav sem na zdravljenje na kliniko EZOA prišel ravno s tem pričakovanjem. Še manj obstaja takšen seznam z opisom možnih rezultatov sprememb. Kako naj se potem tega lotim, če pa sem celo življenje bolj kot ne vse načrtoval in predvideval.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Nova življenjska pot se je torej začela. A kako vztrajati na tej novi poti, pri aktivnostih, ki mi omogočajo “napredovanje” in končno občutek, da živim? Vztrajnost! Enostavno to izreči, se odločiti, a v praksi pa je to pogosto tako zelo težko. A se je v meni začel oglašati tisti tihi glasek: “Če sem tako dolgo vztrajal v odvisniškem vedenju, jemanju in zlorabi zdravila, hkrati pa sem vedel, da me to vztrajanje pelje samo na slabše, zakaj potem ne bi poskusil vztrajati na novi poti, ki pa me lahko pelje samo na boljše.” Vsaj poskusim lahko.
Preberi celoten prispevek...

Biti to, kar sem ali biti, kar mislim, da želijo drugi?

Če se ozrem nazaj v preteklost, potem vidim, da sem v bistvu dolgo nosil nekakšno “masko”, gradil podobo, kakršno sem želel, da jo imajo drugi o meni. Z leti je ta maska ali “igra” dejansko skoraj postala del mene in se mi to ni zdelo nič nenavadnega, kaj šele napačnega. Tudi v svojem odvisniškem vedenju sem igral. Žrtev, nemoč ali karkoli že, včasih pa tudi “samozavest”. To odvisniki še kako radi počnemo, igramo nekoga. A po zdravljenju, sicer ne takoj, sčasoma pa, sem začel čutiti, da je sedaj prišel čas, da pa končno odvržem masko in sem, kar pač sem. Pa ne v smislu: “Takšen sem, kdor me sprejema, v redu, kdor me ne pa naj gre”. To se mi zdi preveč rigidno, posplošeno. A ko enkrat spustimo masko, se lahko začnejo dogajati milo rečeno precej nenavadne stvari in situacije. Dolgo je že, odkar sem prebral stavek znanega psihoanalitika: “Dokler nosite masko, vam vsi verjamejo, ko masko odvržete, pa vam ne verjame nihče več.” Prebral sem to izjavo, nisem pa je razumel ali dojel, morda tudi nisem verjel, da je lahko tako. A sem po zdravljenju to začel doživljati na lastni koži. Precej skepticizma, nejevere, oporekanja in marsičesa še. Ljudje so mi govorili, le kakšno igro pa sedaj “igraš”. A sem nekje v sebi čutil, da sedaj pa res ne želim, niti nimam potrebe po nikakršni igri več, po maski, po izgradnji neke lažne podobe, za katero želim, da jo imajo ljudje o meni. To ne pomeni, da sem se popolnoma razgalil pred vsemi. Ne, marsičesa še nisem mogel dati ven, pokazati, a mislim, da igral pa nisem nekoga, kar nisem. Igra me v preteklosti ni ravno “daleč” pripeljala, obtičal sem na eni točki in zapadel v odvisnost. V odvisnost nisem zapadel zaradi “igre”, to ne, a “igra” mi pa res ni pripomogla pri doživljanju zadovoljstva v življenju. Velikokrat me je celo utrujala. Izgradnja in nošenje maske človeka izčrpa.
Preberi celoten prispevek...

Včasih pomislim, kako sem včasih gledal veliko zadev iz napačne perspektive. Pa saj verjetno tako gleda veliko odvisnikov.
 
Ne vem, recimo primer, ven, med ljudi, na sprehode… bom začel hoditi, ko bo popustila depresija. Masko bom snel, ko bom srečal ljudi, ki so prijazni in med katerimi se bom dobro počutil. Z jemanjem substance ali pitjem alkohola bom prenehal, ko bo izginila tista bolečina, ki je sprožila jemanje te substance. In še bi lahko našteval.
Preberi celoten prispevek...

Pogosto slišim, ali preberem, da se mora odvisnik odpovedati svoji "drogi" oziroma substanci, če želi živeti normalno in kvalitetno. Saj v bistvu to drži, na splošno se s tem strinjam. A če pogledam globlji pomen takšnega razmišljanja, pa se mi porodi vprašanje, ali je abstinenca odvisnika res odpovedovanje nečemu?
 
Želja ali potreba?

Kaj sploh pomeni nečemu se odpovedati? Meni se zdi, da je pravi pomen besede "odpovedati se", da želenega ne dobim ali tega nimam več. Po takšni interpretaciji pa abstinenca naj ne bi bila odpoved substanci, kajti ali si res želim uživati to substanco? Morda imam na začetku poti iz odvisnosti občutek, da "želim" še naprej uživati substanco, ampak mislim, da to niti ni tista prava "želja", ampak je v bistvu potreba. Zadovoljevanje te potrebe pa mi je zameglilo razum, prekrilo vsa čustva in občutke, morda ne takoj na začetku, ampak po nekaj letih uživanja substance pa dejansko nisem več "trezno" videl sveta okrog sebe, tudi nisem več dojemal pravega pomena življenja in dela. Si tega "želim"?
Preberi celoten prispevek...

Nekoč sem prebral izjavo: “Vsak si uniči življenje, kakor sam najbolje zna.” Morda stroga in tudi posplošena izjava, a po mojem mnenju vsebuje kar nekaj resnice. Tako radi na druge ljudi prevalimo odgovornost za svoje težave. Vedno lahko najdemo razlog, zakaj nečesa ne moremo. A vendar lahko tudi vedno najdemo razlog, zakaj nekaj bi lahko. Jaz sem na zdravljenju odvisnosti od Oxycontina rajši našel tisoč razlogov proti kot pa enega za. Tudi zaradi takšnega pristopa sem se že prej tako dolgo “utapljal” v odvisnosti, vztrajal v svojem odvisniškem vedenju.
Preberi celoten prispevek...

V prejšnjem prispevku z naslovom “Kdo je odgovoren?” sem pisal o prevzemanju odgovornosti. Moje razmišljanje se je nanašalo predvsem na odvisnost, lahko pa to gledamo tudi v širšem smislu, prevzemanje odgovornosti za svoje stanje oziroma življenje. Seveda bi marsikdo takoj poudaril skrajne situacije. Na primer, grem ponoči po temni ulici in nekdo me napade in oropa. Ali sem jaz to sprožil, sem jaz odgovoren za to dejanje? Mislim, da to ni prevzemanje odgovornosti v pravem pomenu besede. Seveda nisem jaz odgovoren za dejanje te osebe, to ne, posledično tudi nisem odgovoren za dogodek. Sem pa odgovoren, kako se soočim s tem dogodkom, kako se poberem po neprijetni izkušnji, kako živim naprej?
Preberi celoten prispevek...

Pred kratkim sem na spletnem portalu, katerega član sem, bral članek nekega priznanega (tujega) psihiatra, v katerem zatrjuje, da življenje je krivično, slabe stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem in prej bomo vse to sprejeli, manj bomo trpeli. 
  
Morda je na prvi pogled v tej izjavi neka logika, a jaz osebno bi se s to logiko težko strinjal. Sploh, pa če malce bolj podrobno razmislim o tej izjavi. Nočem oporekati stroki ali omenjenemu psihiatru, sploh ne, a moja izkušnja oziroma spoznanje se ne sklada s tem mnenjem.
Preberi celoten prispevek...

Proces zdravljenja je vsekakor dolg in naporen proces. Tako fizično naporen kot tudi psihično. Spremembe, ki naj bi jih v zdravljenju odvisnosti vpeljali, niso enostavne. Jaz sem v obdobju zdravljenja našel kup razlogov, zakaj bi bilo morda bolje, da se vrnem na staro pot. Po zaključku formalnega zdravljenja pa je bilo še težje, pojavil se je močan občutek obžalovanja, da sem sploh šel na kliniko za zdravljenje odvisnosti. Prisotno je bilo vsakodnevno prepričevanje samega sebe, da bi pa vseeno bilo bolje (lažje?), če bi živel tako kot sem pred zdravljenjem. Zakaj pride do takšnega razmišljanja in teh občutkov, bi težko povedal. Verjetno so to tudi tisti obrambni mehanizmi, o katerih sem na kliniki poslušal v bistvu od prvega dneva zdravljenja. In jih seveda zanikal. Kakšni obrambni mehanizmi? Saj sem prišel na zdravljenje, torej pri meni ni obrambnih mehanizmov. To razmišljanje je bilo precej daleč od resnice, kar sem spoznal oziroma si priznal šele mnogo kasneje.
Preberi celoten prispevek...

Odzivi, ki jih je sprožil prejšnji prispevek, ki sem ga objavil pod naslovom "Je zdravljenje odvisnosti dosežek?", kažejo, da je pri nas, ki smo zaključili formalno zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA, pogosto prisoten ta skepticizem, dvom, občutek… ali je zdravljenje odvisnosti oziroma abstinenca po zdravljenju sploh dosežek.
Preberi celoten prispevek...

Bolezen je res lahko samotna pot. Ampak ali mora biti samotna pot? Nekaj izkušenj z boleznijo imam tudi s težjimi boleznimi, kot sta rak in odvisnost. Ustvaril sem si svoje mnenje To mnenje pa je sedaj drugačno, kot je bilo pred nekaj leti. Verjetno je sprememba teh stališč posledica mnogih sprememb, ki so nastopile v mojem življenju v procesu zdravljenja odvisnosti. V tem procesu sem spremenil veliko pogledov in stališč in to si upam tudi priznati, česar si včasih nisem upal.
Preberi celoten prispevek...