Pred kratkim sem na spletnem portalu, katerega član sem, bral članek nekega priznanega (tujega) psihiatra, v katerem zatrjuje, da življenje je krivično, slabe stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem in prej bomo vse to sprejeli, manj bomo trpeli. 
  
Morda je na prvi pogled v tej izjavi neka logika, a jaz osebno bi se s to logiko težko strinjal. Sploh, pa če malce bolj podrobno razmislim o tej izjavi. Nočem oporekati stroki ali omenjenemu psihiatru, sploh ne, a moja izkušnja oziroma spoznanje se ne sklada s tem mnenjem.
Preberi celoten prispevek...
Proces zdravljenja je vsekakor dolg in naporen proces. Tako fizično naporen kot tudi psihično. Spremembe, ki naj bi jih v zdravljenju odvisnosti vpeljali, niso enostavne. Jaz sem v obdobju zdravljenja našel kup razlogov, zakaj bi bilo morda bolje, da se vrnem na staro pot. Po zaključku formalnega zdravljenja pa je bilo še težje, pojavil se je močan občutek obžalovanja, da sem sploh šel na kliniko za zdravljenje odvisnosti. Prisotno je bilo vsakodnevno prepričevanje samega sebe, da bi pa vseeno bilo bolje (lažje?), če bi živel tako kot sem pred zdravljenjem. Zakaj pride do takšnega razmišljanja in teh občutkov, bi težko povedal. Verjetno so to tudi tisti obrambni mehanizmi, o katerih sem na kliniki poslušal v bistvu od prvega dneva zdravljenja. In jih seveda zanikal. Kakšni obrambni mehanizmi? Saj sem prišel na zdravljenje, torej pri meni ni obrambnih mehanizmov. To razmišljanje je bilo precej daleč od resnice, kar sem spoznal oziroma si priznal šele mnogo kasneje.
Preberi celoten prispevek...

VOTE

Ocenite ta blog

Other Polls...