Zanikanje in nesprejemanje

Vstopil sem torej v proces zdravljenja odvisnosti. Tako sem vsaj takrat domneval. A v proces zdravljenja ne stopiš zgolj s prisotnostjo na kliniki. Za dejansko zdravljenje je potrebno precej več. A tega “precej več” pri meni na začetku ni bilo. Zakaj pa naj bi sploh bilo prisotno “nekaj več”? Povejte mi, kako se rešim odvisnosti, odšel bom domov in to storil. Tukaj pač ni neke filozofije in to ni prav nič zapletenega. Morda je težko, verjetno je res težko, saj veliko odvisnikov ne prekine s svojim odvisniškim vedenjem. Bom pač vložil nekaj več truda, to mi v preteklosti ni bilo težko. Spet moj razumski pristop do odvisnosti, do življenja. A moja odvisnost ni bila zgolj razumska. Bila je precej globlje, odvisnost je bila pri meni tudi psihična, duševna, kot pač večina odvisnosti je. In psihične odvisnosti jaz pri sebi pač ne morem rešiti z nekim razumskim pristopom. A takrat svoje odvisnosti nisem tako dojemal. V bistvu je bilo to zanikanje dejanskega stanja, lastne nesposobnosti reševanja težav, zanikanje svoje odvisnosti, zanikanje resnice o odvisnosti. Jaz sem pač menil, če bi bil od danes naprej brez tako hudih bolečin, bi lahko takoj prenehal z jemanjem zdravil. Danes se zavedam, da niti približno ni bilo tako. Tudi, če bi mi takrat nekdo odvzel fizične bolečine, odvisnost ostaja. In moje jemanje zdravil sploh ni bilo več primarno namenjeno blaženju teh bolečin, temveč potešitvi telesne in psihične odvisnosti. Sicer znanost pravi, da je odvisnost kronična disfunkcionalnost možganov, a vendar jaz menim, da je iz odvisnosti težko izstopiti samo z razumskim pristopom. Vsaj pri meni je bilo tako. Odvisnost ima morda eno samo osnovo, eno bit, ima pa mnogo obrazov, zato je v bistvu nemogoče, da bi obstajala neka splošna “navodila”, kako stopiti iz odvisnosti. Mnogo je različnih razlogov, zakaj posameznik zapade v odvisnost. Razlogi za nastanek odvisnost so seveda pomembni, a pri meni so bili bolj pomembni razlogi, zakaj z odvisnostjo prenehati.
Preberi celoten prispevek...​​​

Se odpreti in prepustiti zdravljenju odvisnosti?

Zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA deloma poteka tudi v skupini. Vsak pacient lahko dobi besedo, pove, kar želi, če želi, se odpre, če mu je do tega. Vse, kar se govori na skupini, naj bi tudi ostalo znotraj skupine, zato lahko pacienti marsikaj povejo in izrazijo. A seveda morata biti prisotni želja in potreba odpreti se in izpovedati. Jaz pa tega pri sebi nisem ravno intenzivno čutil. Moje “izpovedovanje” je bilo kar nekaj časa bolj površinsko, nisem se ravno dotikal bolj poglobljenih zadev. Nekako je bilo to moje izpovedovanje bolj kot ne pod mojo “kontrolo”. Kar mi seveda ni ravno veliko koristilo ali omogočilo kakšen napredek. V začetku tedna pacienti oddamo tudi nekakšno kratko poročilo, kaj se je dogajalo z nami v preteklem tednu. Jaz pa sem že kmalu po prihodu začel skoraj vsak dan pisati dnevnike za svoji terapevtki in v bistvu v teh dnevnikih začel nekakšno izpoved. Začel ubesedovati, kaj se dogaja v meni. Najprej seveda strahove, obup, pomanjkanje motivacije in seveda kako sploh ne vidim izhoda iz tega močvirja, po katerem sem brodil. A vse to je počasi prihajalo na površje in na papir. Že kmalu na začetku sem začel hoditi tudi na individualne terapije k svoji terapevtki. Najprej niti nisem opazil kakšne velike koristi od teh terapij. Vse skupaj se mi je zdelo kot nekakšen bolj osebni pogovor. Morda sem se za kratek čas počutil malce bolje. Takrat niti nisem dojel, da je to že v bistvu terapija. Pa saj si nisem ravno kaj veliko predstavljal, kakšna naj bi ta terapija sploh bila. Danes cenim res neverjetno vztrajnost in potrpežljivost svoje terapevtke, da je “prenašala” vse te moje črne misli, ki sem jih izražal in znala rokovati s tem mojim obupom. Kot sem dejal, učinek, ki sem ga čutil, pa je bil res kratkoročen. V bistvu sem vse bolj in bolj drsel v neko brezno brez dna, iz katerega nisem videl nobene poti. Naj so se okrog mene vsi še tako trudili, terapevti, psihiatri, zdravniki, jaz sem občutil samo še padanje. Se mi je pa vse bolj dozdevalo, da vse skupaj ni več zgolj samo zdravljenje odvisnosti, morda le - ta sploh ni bila več v prvem planu. Očitno se je z menoj dogajalo nekaj, česar sploh nisem dojemal in mi ni bilo prav veliko jasno, a se je dogajalo zelo intenzivno.
Preberi celoten prispevek...​​​

Oprostiti in odpustiti

V rubriki Zdravljenju na strani bom objavil nekaj prispevkov z mnenji in razmišljanji, ki nista čisto sestavni del samega zdravljenja odvisnosti, jih je pa to zdravljenje sprožilo.

Večkrat preberem, ali slišim, kako se moramo “naučiti” oproščanja in odpuščanja. Pogosto se to nanaša na naše starše in dejanja, ki so jih storili v našem otroštvu ali mladosti. Ta njihova dejanja nam kasneje lahko povzročajo težave v življenju. Strinjam se, da verjetno nas je veliko izkusilo kakšne neprijetne situacije v obdobju, ko smo živeli v primarni družini. A meni osebno to oproščanje ali odpuščanje ni ravno prineslo nekega napredka. “Oproščam ti, ker si želim miru”, pogosta izjava, zapisana v raznih knjigah in priročnikih za osebnostno rast, razvoj, kvaliteto življenja… Ali nam to, da oprostimo ali odpustimo res lahko prinese ta mir?
Preberi celoten prispevek...​​​

Ukinjanje zdravila Oxycontin

Kar kmalu po mojem prihodu na kliniko so mi pod nadzorom zdravnikov postopoma začeli ukinjati Oxycontin (zdravilo, od katerega sem bil odvisen). Dodali so nekaj drugih analgetikov, ki naj bi omilili bolečino v fazi ukinjanja zdravila. A jaz nekega olajšanja nisem čutil, nasprotno, bolečine so bile vse hujše, vsaj jaz sem jih vse bolj intenzivno čutil. Morda je k večji občutljivosti na bolečine vplivalo tudi moje psihično počutje, ki je bilo iz dneva v dan slabše. Razlogov za vse slabše psihično počutje je bilo verjetno več. Strah pred ukinitvijo zdravila, tudi fizične bolečine, predvsem pa nisem videl izhoda iz svojega stanja, prihodnosti zame v bistvu takrat ni bilo več. Vsaj jaz si je nisem mogel predstavljati. Saj so mi terapevti in zdravniki govorili, da napredujem. Verjamem, da tega niso govorili zgolj iz neke prijaznosti ali usmiljenja, tega na kliniki ne počnejo, ker je to lahko zelo dvorezen meč. A jaz pri sebi nisem opazil nobenega napredka, čutil sem samo poslabšanje na vseh področjih. K mojemu počutju in razpoloženju pa tudi ni prispevala moja ugotovitev, da se bo moje zdravljenje na kliniki EZOA zelo podaljšalo. Logično sklepanje pač. Vedel sem, s kakšno dozo zdravila sem prišel in videl sem, po koliko mi zmanjšujejo to dozo. Dolgo bo trajalo, da bom prišel do točke, ko zdravila ne bom več prejel. In tudi takrat zdravljenje na kliniki še ni končano. To je le prehod v naslednjo fazo, za katero nihče ne ve, koliko časa bo pa trajala še ta. In to spoznanje o dolžini zdravljenja mi ravno ni dalo motivacije ali moči za vztrajanje.
Preberi celoten prispevek...

Kako in zakaj vztrajati na zdravljenju odvisnosti

V stanju, kakršnem sem bil in po spoznanju, da bo moje zdravljenje odvisnosti trajalo zelo dolgo, kar sem opisal v prejšnjem prispevku, me je seveda pogosto obšla misel, da bi enostavno vse skupaj zaključil, se vrnil tja, kjer sem bil pred prihodom na kliniko EZOA in se pač prepustil usodi. To sem nekajkrat tudi poskušal storiti. Takoj zjutraj, še pred začetkom skupine sem pričakal svojo terapevtko, prosil za pogovor in izrazil svoje pomisleke in željo, da zaključim zdravljenje odvisnosti na kliniki. A sem po pogovoru s svojo terapevtko in po pogovoru s psihiatrinjo vedno še naprej ostal na zdravljenju odvisnosti. Iz kakšnih razlogov? Tega niti ne vem, precej prepričan pa sem, da razlog ni bil, da želim normalno zaključiti formalno zdravljenje in se poskušam iztrgati iz objema odvisnosti. Ostal sicer sem na zdravljenju, a me je to precej pobilo. Nisem imel razloga, da ostanem, vsaj jaz ga nisem videl, nisem pa imel moči, da zaključim.
Preberi celoten prispevek...​​​

Ni več opojne substance

Med tem počasnim ukinjanjem Oxycontina se mi je poleg ostalih težav še precej sesul imunski sistem. Fizično zdravje mi je precej opešalo. Tako sem zbolel tudi za obliko pljučnice, zbolel sem za vnetjem rebrne mrene, kar je zelo boleče že v normalnem stanju, kaj šele v procesu odvajanja. Zbolel sem za tudi vnetjem mehurja. Očitno se moje telo res ni bilo več sposobno ubraniti vseh teh bolezni. Razumljivo, da so mi težave s fizičnim zdravjem še dodatno otežile prenašanje postopnega ukinjanja zdravila. Sicer sem res prejemal vso potrebno medicinsko pomoč, tako na sami kliniki EZOA kot tudi v bolnicah, v katere me je zdravnica na kliniki EZOA napotila. A prebolevanje takšnih bolezni pač zahteva svoj čas in za pospešitev okrevanja se prav veliko ne da storiti.
Preberi celoten prispevek...​​​

Prehod v drugo fazo zdravljenja odvisnosti

Dokler sem bival na kliniki EZOA, sem kljub vsemu le čutil neko varno okolje. Stalna prisotnost terapevtov in zdravnikov me je do neke mere pomirjala. Tudi v popoldanskem in nočnem času je vedno prisoten dežurni terapevt, na katerega sem se lahko obrnil v primeru kakršnih koli težav. In tudi sobivanje z drugimi pacienti ima seveda svoje prednosti.

Je pa bilo to varno okolje zame tudi dvorezen meč. Vedno sem imel dostop do nekoga, ki mi je lahko pomagal. To je pa pri meni tudi pomenilo, da lahko kdaj malce tudi “preložim odgovornost”. Ni se mi bilo vedno treba “ukvarjati” s svojim stanjem, pač pa sem kdaj pa kdaj poiskal pomoč, ki je bila vedno pri roki. Seveda, pri zmanjševanju in ukinitvi Oxycontina je pomemben nadzor nad procesom. Lahko pride do precej hudih zapletov tudi iz medicinskega stališča. Prebral sem nemalo zgodb, kako so odvisniki povsod po svetu med zdravljenjem odvisnosti od Oxycontina celo umrli. Niso brez razloga Oxycontin poimenovali tudi “droga iz pekla” (”drug from hell”).
Preberi celoten prispevek...​​​

DMCA.com Protection Status