Aleksander Volavsek

Tretja faza zdravljenja odvisnosti nastopi, ko zaključiš vsakodnevno obiskovanje klinike EZOA. Nekateri pacienti v tretji fazi še obiskujejo Klube Zdravljenih Alkoholikov, Anonimne alkoholike ali kakšne druge oblike podpore pri premagovanju odvisnosti. Nekateri pacienti se še občasno vračajo na kliniko EZOA na terapije, kontrole pri psihiatru in podobno. Jaz sem se ob svojem nenavadnem zaključku zdravljenja odvisnosti odločil, da ne želim nič od tega. Ne kluba, ne drugih društev, pa tudi ne želim hoditi na kakšno terapijo. S kliniko sem pač hotel prekiniti vse stike. Sicer sem takoj po novoletnih praznikih (zaključil sem zadnji delovni dan v letu pred novoletnimi prazniki) poklical še mojo terapevtko, ki je bila v času mojega zaključka odsotna in ona mi je prijazno svetovala, naj si vendarle ne zaprem vseh vrat. Lahko se oglasim na kliniki, lahko pridem do nje. A sem takrat pač kategorično zavrnil vse to. Danes vem, da je terapevtka verjetno precej dobro vedela, kaj se bo začelo dogajati z menoj, da zdravljenja odvisnosti še zdaleč nisem zaključil. V danem trenutku me je poznala bolj, kot sem poznal sam sebe.
​Preberi celoten prispevek...​​​

Torej sem se začel občasno vračati na kliniko. K svoji terapevtki in občasno tudi na kontrolo k psihiatrinji. Po skoraj dveh mesecih od zaključka formalnega zdravljenja so se očitno začele dogajati prve spremembe pri meni oziroma v meni. Tako so vsaj opažali drugi, sam teh sprememb nisem še ravno čutil. Danes vem, zakaj jih še nisem čutil. Res je, da sem uvedel nekaj sprememb, a to je bilo izključno na razumskem nivoju. Nekakšno prepričevanje samega sebe. Saj do neke mere sem verjel v te spremembe, a še niso postale del mene. Samo delal sem načrte, kaj moram storiti, kdaj moram kaj storiti in podobno, ter se trudil vse to tudi izvajati.
​Preberi celoten prispevek...​​​