Kar kmalu po mojem prihodu na kliniko so mi pod nadzorom zdravnikov postopoma začeli ukinjati Oxycontin (zdravilo, od katerega sem bil odvisen). Dodali so nekaj drugih analgetikov, ki naj bi omilili bolečino v fazi ukinjanja zdravila. A jaz nekega olajšanja nisem čutil, nasprotno, bolečine so bile vse hujše, vsaj jaz sem jih vse bolj intenzivno čutil. Morda je k večji občutljivosti na bolečine vplivalo tudi moje psihično počutje, ki je bilo iz dneva v dan slabše. Razlogov za vse slabše psihično počutje je bilo verjetno več. Strah pred ukinitvijo zdravila, tudi fizične bolečine, predvsem pa nisem videl izhoda iz svojega stanja, prihodnosti zame v bistvu takrat ni bilo več. Vsaj jaz si je nisem mogel predstavljati. Saj so mi terapevti in zdravniki govorili, da napredujem. Verjamem, da tega niso govorili zgolj iz neke prijaznosti ali usmiljenja, tega na kliniki ne počnejo, ker je to lahko zelo dvorezen meč. A jaz pri sebi nisem opazil nobenega napredka, čutil sem samo poslabšanje na vseh področjih. K mojemu počutju in razpoloženju pa tudi ni prispevala moja ugotovitev, da se bo moje zdravljenje na kliniki EZOA zelo podaljšalo. Logično sklepanje pač. Vedel sem, s kakšno dozo zdravila sem prišel in videl sem, po koliko mi zmanjšujejo to dozo. Dolgo bo trajalo, da bom prišel do točke, ko zdravila ne bom več prejel. In tudi takrat zdravljenje na kliniki še ni končano. To je le prehod v naslednjo fazo, za katero nihče ne ve, koliko časa bo pa trajala še ta. In to spoznanje o dolžini zdravljenja mi ravno ni dalo motivacije ali moči za vztrajanje.
Preberi celoten prispevek...
Preberi celoten prispevek...