Je življenje res krivično?

Pred kratkim sem na spletnem portalu, katerega član sem, bral članek nekega priznanega (tujega) psihiatra, v katerem zatrjuje, da življenje je krivično, slabe stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem in prej bomo vse to sprejeli, manj bomo trpeli. 
  
Morda je na prvi pogled v tej izjavi neka logika, a jaz osebno bi se s to logiko težko strinjal. Sploh, pa če malce bolj podrobno razmislim o tej izjavi. Nočem oporekati stroki ali omenjenemu psihiatru, sploh ne, a moja izkušnja oziroma spoznanje se ne sklada s tem mnenjem.

Kdo je v resnici krivičen?

Trditve, da je življenje krivično v bistvu niti ne razumem. Kdo je krivičen? Ali je to Bog, kreator, vesolje, vsi ljudje na zemlji…? Kdo je ta “gospodar”, ki ga lahko krivim? S pristopom, da je življenje v osnovi krivično in sem lahko vesel, kadar kakšen dan preživim brez občutka krivice, se v bistvu oropam doživljanja pravega zadovoljstva in sreče. Vsaj jaz tako mislim. Zjutraj se zbuditi s predpostavko, da je pred mano spet en dan poln krivic in z upanjem, da se bo zgodilo vsaj nekaj dobrega, da ne bo cel dan katastrofa, po mojem mnenju ni ravno pristop za življenje, ki naj bi mi prineslo veselje, srečo, lepoto… S takšnim pristopom sem dolgo živel v svoji odvisnosti, pa ne morem reči, da mi je bilo lažje, še manj lepo. Da, saj je res, da se dogajajo stvari oziroma situacije, ki nas užalostijo, včasih morda sprožijo vprašanja zakaj pa se je to zgodilo. Ampak, zdi se mi, da je čisto drugače, če se zbudim z vero, da je pred mano še en lep dan, sicer je možno, da se zgodi kaj pretresljivega ali žalostnega, ampak dan je v osnovi lep. Pa ne govorim o nekih pozitivnih mantrah, ki naj bi si jih zjutraj ponavljal, da je pred mano lep dan ali kaj podobnega. Meni tovrstno "pozitivno razmišljanje" ni ravno pomagalo. Govorim o tem notranjem občutku, da je pred mano dan, ki mi lahko marsikaj nudi oziroma prinese. Dan, ki mi ponudi možnost, da se razvedrim, če bom morda žalosten. Dan, ki prinaša možnosti, da spoznam nekaj novega, vidim nekaj lepega. Ali pa samo dan, poln miru, brez pretresov, dan za sproščanje. Vsekakor pa bi mi bilo "naporno" preživljati vsak dan z zavedanjem, da je življenje krivično in s pričakovanjem kdaj se bo spet zgodilo nekaj slabega in kako bom ob tem trpel. Mislim, da je pristop do življenja s predpostavko, da je v osnovi to življenje krivično in se moram potruditi, da najdem kaj lepega, ekstremno razumski pristop, ki pa nam še kako lahko popači realnost oziroma pravo resnico. Kakšen je dan oziroma kakšno je življenje res ni odvisno od mojega razpoloženja, kajne? Dan oziroma življenje je, kakršno je, se odvija, od mene je pa odvisno, kako ga doživljam oziroma kaj najdem v tem dnevu oziroma življenju.

Je odvisnik “obsojen” na vsakodnevne krivice?

Naj bi torej kot odvisnik, ki je zaključil del procesa formalnega zdravljenja, vsak dan pričakoval dogodek (katastrofo), ki bo sprožilec tega, da bom spet posegel po drogi? Ob takšnem pristopu mi ni jasno, kakšna bo moja dolgoročna abstinenca? Neprestana prisila, grožnje, strah…?
  
Verjamem v to, da “srečni” ljudje gradijo svoj notranji svet, “nesrečni” ljudje pa krivijo zunanji svet. Moj notranji svet je moj, življenje v tem notranjem svetu je tudi moje, jaz ga lahko "naredim" krivičnega ali pravičnega. Iskanje sreče v zunanjem svetu pa se očitno ne obrestuje, vsaj meni se ni. Torej, če jaz gradim svoj notranji svet in je življenje v tem svetu krivično, krivičnega gradim jaz. 

Je trpljenje obvezno?

Tudi zgoraj zapisana izjava: "Prej bomo to sprejeli, manj bomo trpeli" mi ravno ne deluje kot primeren pristop k življenju. "Manj bomo trpeli…", torej trpeli bomo v vsakem primeru, na nas je le, koliko bomo trpeli. Jaz pa menim, da nam pa le ni treba vsakodnevno in stalno trpeti. Saj ne trdim, da se zavestno odločimo za trpljenje, to ne, ampak verjamem, da si veliko "trpljenja", pa le povzročimo sami sebi. Vsaj jaz sem si ga v preteklosti. Marsikaj sem sicer delal z namenom, da si ustvarim "dobro in lepo" življenje, a moj pristop je bil takšen, da na koncu pa sem vseeno "trpel". 
  
A vseeno mislim, da življenja na splošno nisem nikoli dojemal kot krivičnega. Prepričan pa sem bil, da se moram za večino vsega bistveno bolj potruditi kot marsikdo drug. Ampak sem pa bil prepričan tudi, da ravno zaradi tega bolj cenim lastne dosežke. Danes ne mislim več tako. Zavedam se, da se mi vedno pa le ne bi bilo tako zelo "potruditi" za vse. Velikokrat sem si zadeve otežil sam. In zavedam se tudi, da nisem v resnici cenil doseženega, ker sem moral to mišljenje neprestano vzdrževati z novimi in novimi "dosežki". 

Kdo pa si “zasluži” krivice?
  
Drugi del izjave se mi pa sploh zdi kontroverzen, oziroma če sem iskren, tudi te izjave sploh ne razumem. "Tudi dobrim ljudem se dogajajo slabe stvari". Ja, seveda, ali kdo pričakuje, da ne bo nikoli doživel nečesa pretresljivega, nečesa, kar ga bo prizadelo, užalostilo. Je to res krivica? To se mi zdi precej naivno. Ampak v bistvu se v tej izjavi skriva, vsaj jaz tako razumem, pričakovanje, da, če sem dober, se mi naj ne bi tako pogosto dogajale slabe stvari. Sem dober zato, da jo bom "dobro odnesel" v življenju. Sem s takšnimi pričakovanji res "dober". Ali "igram" dobroto zato, da ne bom "trpel"? Zdi se mi, o tem sem pisal že v prispevku “Kaj sploh pomeni biti odgovoren”, da ljudje precej enostavno sprejmemo, če se slabe stvari zgodijo "slabim" ljudem. Ne trdim, da jim privoščimo, ampak to je kar nekako "pravično". Če pa se slabe stvari zgodijo "dobrim" ljudem, potem pa vsi upremo pogled v nebo, iščemo krivca za ta dogodek in jokamo, da ni pravice na tem svetu. Torej slaba stvar ni tako slaba, če se zgodi "slabi" osebi, ta ista stvar pa je kar naenkrat slaba, če se zgodi "dobri" osebi. Namenoma pišem v narekovajih "slaba" in "dobra" oseba. Ker kdo pa sem jaz, da lahko "popredalčkam" kdo je dober in kdo je slab? V bistvu sem neke vrste "sodnik", jaz precenim, kdaj je neka stvar oziroma situacija pravična in kdaj krivična. To pa ni ravno skromnost, še manj ponižnost ali spoštovanje življenja.

Sem si “odvisnost” zaslužil?

Če izhajam iz svoje odvisnosti, mi je kdo “privoščil”, da sem zdrsnil v odvisnost, sem si to zaslužil? Verjetno mi ne bi bilo ravno v veselje, če bi mi nekdo lepo razložil, da sem si odvisnost “zaslužil”, ker sem pač “slaba oseba”. Ampak verjetno res obstajajo osebe, ki komu “privoščijo” kaj takšnega. Je to krivica? Niti ne, če je pogled neke osebe takšen, pa naj bo. Če “gradim” svoj notranji svet, srečanje takšne osebe ne bo dolgoročno vplivalo name. Če pa večinoma “živim” v zunanjem svetu, pa me to res lahko precej zamaje.

To je samo nekaj misli, ki so se mi porodile ob branju omenjenega članka in jih lahko primerjam z lastno izkušnjo. Ni moj namen ovreči takšnih izjav in zapisov. Morda komu takšen pristop ustreza, tudi prav. Jaz pa ne želim več iskati krivcev za tisto, kar mi morda ni všeč, tudi ne želim več nikogar prepričevati, kaj je prav in kaj ne. Vsakdo išče svojo pot, morda jo najde, morda ne. Jaz imam zaenkrat občutek, da sem jo našel, morda pozno v življenju, nikakor pa ne prepozno. Všeč mi je, kako živim danes in ne obžalujem, kako sem živel v preteklosti. Kdor me sodi po moji preteklosti, prav, naj me, jaz pač ne živim več tam. Ne zanikam slabih stvari, ki sem jih počel, a to ni bila dosmrtna obsodba. Današnji dan mi še vedno lahko prinese veselje, zadovoljstvo… Tega sicer ne jemljem kot samoumevno, verjamem pa, da se dan ne rodi zato, da bom kar vsepovsod doživljal krivice.

Comments 0