Tretja faza zdravljenja odvisnosti nastopi, ko zaključiš vsakodnevno obiskovanje klinike EZOA. Nekateri pacienti v tretji fazi še obiskujejo Klube Zdravljenih Alkoholikov, Anonimne alkoholike ali kakšne druge oblike podpore pri premagovanju odvisnosti. Nekateri pacienti se še občasno vračajo na kliniko EZOA na terapije, kontrole pri psihiatru in podobno. Jaz sem se ob svojem nenavadnem zaključku zdravljenja odvisnosti odločil, da ne želim nič od tega. Ne kluba, ne drugih društev, pa tudi ne želim hoditi na kakšno terapijo. S kliniko sem pač hotel prekiniti vse stike. Sicer sem takoj po novoletnih praznikih (zaključil sem zadnji delovni dan v letu pred novoletnimi prazniki) poklical še mojo terapevtko, ki je bila v času mojega zaključka odsotna in ona mi je prijazno svetovala, naj si vendarle ne zaprem vseh vrat. Lahko se oglasim na kliniki, lahko pridem do nje. A sem takrat pač kategorično zavrnil vse to. Danes vem, da je terapevtka verjetno precej dobro vedela, kaj se bo začelo dogajati z menoj, da zdravljenja odvisnosti še zdaleč nisem zaključil. V danem trenutku me je poznala bolj, kot sem poznal sam sebe.

Popoln odklop od realnega življenja

Očitno pa sem bil v času formalnega zdravljenja šele v preddverju “pekla”, kajti občutek sem dobil, da je pravi “pekel” nastopil šele zdaj. Sem pa k temu prispeval tudi sam. Ob zaključku druge faze zdravljenja sem imel kar nekaj različnih zdravil, antidepresive, analgetike, stabilizatorje in druga zdravila. Takoj, ko sem prišel domov iz klinike, sem vsa ta zdravila samovoljno opustil, česar res ne priporočam nikomur. Veliko sem tvegal, nisem počasi opuščal zdravil, enostavno sem čez noč prekinil z jemanjem vseh teh zdravil. Seveda so nastopile hude abstinenčne krize, ki so še dodatno poslabšale moje stanje. Tako fizično stanje, sploh pa psihično. Moj obup, prepričanje, da v skoraj osmih mesecih zdravljenja odvisnosti nisem dosegel ali spremenil ničesar, abstinenčne krize, vse to me je pahnilo v zelo klavrno stanje. Zaprl sem se vase in zaprl sem se med štiri stene. Sploh nisem šel več ven, samo čakal sem, da mine dan. Vsak dan je bil enak prejšnjemu, nobenega veselja, nobene volje, motivacije, ničesar. In to stanje se je kar vleklo in vleklo ter slabšalo in slabšalo. Res je, da so se moje fizične bolečine v tem času še precej okrepile. Res pa je tudi, da sem te bolečine “uporabljal” tudi kot izgovor, da nisem nikamor več šel. Veliko energije sem porabil za prepričevanje samega sebe, da ne smem zopet začeti z jemanjem Oxycontina. S tem se bom vrnil na staro pot, ki me v bistvu ni peljala nikamor. Ker neke nove poti še nisem ne našel in tudi ne videl, je moralo biti to prepričevanje intenzivno, kajti pravega razloga, zakaj ne ponovno začeti z uživanjem Oxycontina niti nisem imel.

Prvi malenkostni premik

A po dveh mesecih tega “vegetiranja” pa sem se le zmogel spraviti iz doma ven, na zelo kratek sprehod. Začel sem spet zapisovati svoje občutke, doživljanja in tudi razmišljanja, ki so se sčasoma začela pojavljati v moji glavi. Prišlo je do prvega malega premika. Moja terapevtka se verjetno s temi besedami ne bi strinjala. Predvidevam, da bi poudarila, da sem jaz napravil ta premik, ni se kar zgodil sam od sebe. Morda res, a niti ne vem, kaj sem napravil. Vsekakor ne nekaj razumskega. Nekega dne sem se preprosto odpravil ven in nekaj časa hodil. Čez nekaj dni sem to ponovil in potem to izvajal vse bolj pogosto.

Preklic trdne odločitve

Kot sem napisal, sem se ob zaključku formalnega zdravljenja odločil, da prekinem stike s kliniko EZOA. Po približno dveh mesecih pa sem se s svojo terapevtko vendarle dogovoril, da pridem do nje na kliniko. V preteklosti bi kaj takšnega verjetno zelo težko storil. Če sem sprejel odločitev, sem pri tej odločitvi vztrajal, tudi, če sem spoznal, da mi le - ta ne koristi več, oziroma, da mi že celo škodi. Tako sem deloval v preteklosti. Ponos, trma? Ne vem. Sedaj pa sem to odločitev dal na stran in šel na kliniko. Ne vem, ali sem sploh kaj pričakoval od tega obiska, sem bil pa res prijetno presenečen nad odzivom vseh, ki sem jih srečal. Skoraj vsi so si vzeli nekaj minut za pogovor, me prijazno pozdravili. Od nikogar nisem čutil kakšne zamere ali neprijetnih občutkov zaradi načina svojega zaključka formalnega zdravljenja.

Spoznavanje koristnosti zdravljenja odvisnosti

Sčasoma pa sem tudi začel dojemati informacije, ki so mi jih na kliniki poskušali predati terapevti in zdravniki. Očitno sem te informacije v času zdravljenja shranjeval, a samo shranjeval, nisem pa jih poskušal razumeti in udejanjiti. Šele zdaj sem začel počasi spoznavati, kaj so mi v resnici poskušali sporočiti. Kako in zakaj je v meni prišlo do tega premika niti ne vem, v bistvu niti ni več pomembno. Spoznal pa sem, da namesto da bi skušal sprejeti dejstva, na katera ne morem vplivati, sem se pač boril proti vsemu, kar mi ni ustrezalo. Verjetno to zame ni bil ravno ustrezen pristop. Mislim, da me je takšen pristop tudi precej izčrpal. Se mi pa zdi zelo pomembno takratno spoznanje, da teh skoraj osem mesecev na kliniki pa le ni bilo čisto zaman. Kaj je to spoznanje takrat pomenilo zame, nisem vedel, morda pa sem le začutil neko iskrico v sebi. Kaj naj bi storil in kako mi ni bilo jasno, sem pa začel verjeti, da sprememba je pa vendarle možna. Tista prava sprememba.