Zdravljenje odvisnosti na kliniki EZOA deloma poteka tudi v skupini. Vsak pacient lahko dobi besedo, pove, kar želi, če želi, se odpre, če mu je do tega. Vse, kar se govori na skupini, naj bi tudi ostalo znotraj skupine, zato lahko pacienti marsikaj povejo in izrazijo. A seveda morata biti prisotni želja in potreba odpreti se in izpovedati. Jaz pa tega pri sebi nisem ravno intenzivno čutil. Moje “izpovedovanje” je bilo kar nekaj časa bolj površinsko, nisem se ravno dotikal bolj poglobljenih zadev. Nekako je bilo to moje izpovedovanje bolj kot ne pod mojo “kontrolo”. Kar mi seveda ni ravno veliko koristilo ali omogočilo kakšen napredek. V začetku tedna pacienti oddamo tudi nekakšno kratko poročilo, kaj se je dogajalo z nami v preteklem tednu. Jaz pa sem že kmalu po prihodu začel skoraj vsak dan pisati dnevnike za svoji terapevtki in v bistvu v teh dnevnikih začel nekakšno izpoved. Začel ubesedovati, kaj se dogaja v meni. Najprej seveda strahove, obup, pomanjkanje motivacije in seveda kako sploh ne vidim izhoda iz tega močvirja, po katerem sem brodil. A vse to je počasi prihajalo na površje in na papir. Že kmalu na začetku sem začel hoditi tudi na individualne terapije k svoji terapevtki. Najprej niti nisem opazil kakšne velike koristi od teh terapij. Vse skupaj se mi je zdelo kot nekakšen bolj osebni pogovor. Morda sem se za kratek čas počutil malce bolje. Takrat niti nisem dojel, da je to že v bistvu terapija. Pa saj si nisem ravno kaj veliko predstavljal, kakšna naj bi ta terapija sploh bila. Danes cenim res neverjetno vztrajnost in potrpežljivost svoje terapevtke, da je “prenašala” vse te moje črne misli, ki sem jih izražal in znala rokovati s tem mojim obupom. Kot sem dejal, učinek, ki sem ga čutil, pa je bil res kratkoročen. V bistvu sem vse bolj in bolj drsel v neko brezno brez dna, iz katerega nisem videl nobene poti. Naj so se okrog mene vsi še tako trudili, terapevti, psihiatri, zdravniki, jaz sem občutil samo še padanje. Se mi je pa vse bolj dozdevalo, da vse skupaj ni več zgolj samo zdravljenje odvisnosti, morda le - ta sploh ni bila več v prvem planu. Očitno se je z menoj dogajalo nekaj, česar sploh nisem dojemal in mi ni bilo prav veliko jasno, a se je dogajalo zelo intenzivno.

Fizične bolečine so se krepile, kljub zdravilom, ki sem jih še vedno jemal in so mi jih pod nadzorom zdravnikov počasi zmanjševali. Nisem vedel, kam me bo to počasno ukinjanje zdravil pripeljalo. Zdravilo, od katerega sem bil odvisen (Oxycontin) so mi zmanjševali, dodajali pa so druge analgetike, ki naj bi mi to zmanjševanje olajšali, morda kasneje nadomestili Oxycontin. A jaz nekega olajšanja nisem čutil, vse težje sem hodil, fizične bolečine so se res krepile. Pa tudi moja depresija se je slabšala, vsaj tako sem čutil, vse skupaj pa so spremljale tudi vse hujše psihične težave. Sploh pa mi ni bilo jasno, zakaj mi vse, kar sem kdajkoli prebral, spoznal, se naučil o delovanju človeške psihe, o napredku, osebnostni rasti, sedaj ne koristi prav nič. Zakaj vsega tega ne morem uporabiti in implementirati v lastno življenje in zdravljenje. Danes vem, ne le, da mi ni koristilo, menim, da me je do neke mere celo oviralo. 

Skladno z mojim vse slabšim psihičnim stanjem pa so se precej ojačale moje samomorilne misli in težnje. Te samomorilne misli so bile prisotne že dolga leta, le da sem jih nekako “obvladoval”. Sedaj pa je bilo to “obvladovanje” skoraj nemogoče. Te misli so se pojavljale kot oblika skrajne rešitve iz tega brezna in začaranega kroga. Pacienti na skupini vsak teden podaljšamo nekakšen abstinenčni dogovor, s katerim se zavežemo, da ne bomo kršili pravil in, da bomo vzdrževali abstinenco. Jaz sem kmalu na predlog terapevtke v ta moj abstinenčni dogovor vključil tudi zavezo, da ne bom storil samomora in sem ta dogovor podaljševal dvakrat na teden. Meni osebno je podaljševanje tega dogovora veliko pomenilo. Nisem ga povedal zgolj zato, da bi bili moji terapevtki zadovoljni. Dojemal sem ga kot neko obljubo ali zavezo. In če ga izrečem, potem se ga bom res skušal držati. Če že vnaprej slutim, da se dogovora ne bom mogel držati, potem ga rajši ne povem. In to sem dejansko enkrat tudi storil. Povedal sem pač, da menim, da se dogovora ne bom mogel držati in, da ga ne želim izreči. Vendar pa brez tega dogovora pač ne moremo nadaljevati zdravljenja in ta dan je skoraj prišlo do zaključka mojega zdravljenja. A sem potem, na podlagi besed terapevtk in ostalih pacientov v skupini, dogovor le uspel povedati in tako nadaljeval zdravljenje. Vse to pove, kakšna ekstremna nihanja sem doživljal in preživljal, kako sem bil pripravljen postaviti na kocko vse, tudi svoje življenje. In pove tudi kako vztrajni so bili terapevti in zdravniki pri mojem zdravljenju, ter tudi kako tolerantni so bili tudi ostali pacienti do mene.

V bistvu je bil to sedaj pravi začetek mojega zdravljenja, ko sem prenehal z “obvladovanjem” vsega in začel izražati svoje strahove in obup. Se na nekakšen način prepustil. Le, da takrat nisem vedel, da je to zdravljenje, menil sem pač, da se bliža konec, takšen ali drugačni. Vse se je razsulo. Takrat še nisem dojel, da moram najprej marsikaj porušiti, podreti stare neustrezne temelje, da bom lahko sploh začel graditi nove, če jih bom lahko zgradil, nekoč. In na kliniki EZOA sem imel res vse možnosti za začetek gradnje, le izkoristiti jih še nisem znal, zmogel, hotel…