Vstopil sem torej v proces zdravljenja odvisnosti. Tako sem vsaj takrat domneval. A v proces zdravljenja ne stopiš zgolj s prisotnostjo na kliniki. Za dejansko zdravljenje je potrebno precej več. A tega “precej več” pri meni na začetku ni bilo. Zakaj pa naj bi sploh bilo prisotno “nekaj več”? Povejte mi, kako se rešim odvisnosti, odšel bom domov in to storil. Tukaj pač ni neke filozofije in to ni prav nič zapletenega. Morda je težko, verjetno je res težko, saj veliko odvisnikov ne prekine s svojim odvisniškim vedenjem. Bom pač vložil nekaj več truda, to mi v preteklosti ni bilo težko. Spet moj razumski pristop do odvisnosti, do življenja. A moja odvisnost ni bila zgolj razumska. Bila je precej globlje, odvisnost je bila pri meni tudi psihična, duševna, kot pač večina odvisnosti je. In psihične odvisnosti jaz pri sebi pač ne morem rešiti z nekim razumskim pristopom. A takrat svoje odvisnosti nisem tako dojemal. V bistvu je bilo to zanikanje dejanskega stanja, lastne nesposobnosti reševanja težav, zanikanje svoje odvisnosti, zanikanje resnice o odvisnosti. Jaz sem pač menil, če bi bil od danes naprej brez tako hudih bolečin, bi lahko takoj prenehal z jemanjem zdravil. Danes se zavedam, da niti približno ni bilo tako. Tudi, če bi mi takrat nekdo odvzel fizične bolečine, odvisnost ostaja. In moje jemanje zdravil sploh ni bilo več primarno namenjeno blaženju teh bolečin, temveč potešitvi telesne in psihične odvisnosti. Sicer znanost pravi, da je odvisnost kronična disfunkcionalnost možganov, a vendar jaz menim, da je iz odvisnosti težko izstopiti samo z razumskim pristopom. Vsaj pri meni je bilo tako. Odvisnost ima morda eno samo osnovo, eno bit, ima pa mnogo obrazov, zato je v bistvu nemogoče, da bi obstajala neka splošna “navodila”, kako stopiti iz odvisnosti. Mnogo je različnih razlogov, zakaj posameznik zapade v odvisnost. Razlogi za nastanek odvisnost so seveda pomembni, a pri meni so bili bolj pomembni razlogi, zakaj z odvisnostjo prenehati.

To zanikanje se je vleklo kar nekaj časa od začetka mojega bivanja na kliniki. Zanikanje in pa tudi nesprejemanje informacij, ki so mi jih terapevti želeli podati. Pa razlog tega nesprejemanja ni bil v tem, da bi jaz menil, da nimajo znanja, da niso dovolj kompetentni za moje zdravljenje. Sploh ne, vendar pa sem pri sebi vedno našel razlog, zakaj pa zame nekaj ne drži, zakaj je pri meni drugače. In to nesprejemanje je pogosto spremljalo celo nasprotovanje večini informacij, ki so mi jih predajali terapevti. Moj pristop je bil pač takšen, da, ko sem slišal informacijo, nisem pomislil, kako bi mi koristila, pomagala, ampak sem takoj začel razmišljati, kako bi to informacijo ovrgel, izpodbil. Seveda ne kar “na pamet”, ampak sem želel najti konkreten razlog, zakaj nekaj zame ne drži. Energijo sem vlagal v iskanje razloga, zakaj nekaj zame ne drži in ne v to, kako bi te informacije koristno uporabil. Vem, zgrešen pristop, a tako sem pač pristopil do svojega zdravljenja odvisnosti. V bistvu sem se šel “vojno”, pa v osnovi ne “vojne” s terapevti, bil sem bitke sam s sabo. Seveda pa so bili v to mojo “vojno” vpleteni tudi drugi, terapevti, pacienti v moji skupini in tudi moji bližnji, partnerka, vsi, ki so bili del mojega življenja. Je bila to moja vzvišenost, arogantnost, vsevednost? Ne vem, videti je bilo verjetno res tako. A ni bil moj namen biti vzvišen. To je bil verjetno tudi moj način opravičevanja sam pred sabo, zakaj odvisnosti ni uspelo meni presekati sam, brez pomoči. Beg pred priznanjem “neuspeha”. Danes se zavedam in tudi sprejemam, da “neuspeh” ni poraz, ni nasprotje uspeha, temveč njegov sestavni del. Saj vendar nismo popolni, da bi nam vedno vse iz prve uspelo. Kot pravi rek: “Nisem doživel neuspeha, samo našel sem 10.000 načinov, ki ne delujejo.” Morda malce naivno, a v tem reku je zame nekaj resnice. Verjamem, da “poraženci” so tisti, ki odnehajo, ko jim spodleti, “zmagovalcem” pač spodletava, dokler ne uspejo.

A moram priznati, da sem naletel na neverjetno toleranco svojega obnašanja in pristopa. Tako s strani terapevtov in zdravnikov kot tudi s strani ostalih pacientov. Hvaležnost za to toleranco še vedno nosim v sebi in bo ostala v meni. Kajti ni enostavno in prijetno poslušati neprestanega nasprotovanja nekoga, ki naj bi se zdravil, ki naj bi uvedel spremembe. Jaz pa sem se tem spremembam upiral z vsemi silami in resnično vlagal v to nasprotovanje vso svojo energijo. Konkretnih razlogov za takšno delovanje in pristop ne vem, pa saj niti ne iščem več razlogov, zakaj je bilo tako. Takšen je bil pač moj takraten pristop.

Sčasoma so ti obrambni mehanizmi začeli popuščati, zidovi so začeli padati. A takrat se je šele začelo moje resnično padanje v brezna. Ko sem popustil obrambne mehanizme, pustil, da pade kakšen zid, je začela prihajati na dan resnica. Resnica o mojem stanju, odvisnosti, težavah, ki sem jih imel. Resnica, ki je nisem želel slišati, niti je nisem zmogel sprejeti. Na dan so začeli prihajati občutki, ki jih vedno uspelo meni z nečim prekriti, potlačit, zanikati, anestezirati. Počasi sem se začel zavedati sebe. In ta resnica me je spodnesla. Morda je bil to res moj prvi korak na tej poti iz življenja odvisnika, takrat pač tega nisem videl. Morda je bil to prvi korak stran od zanikanja, da zanikam odvisnost. Morda se sliši čudno. Zanikanje zanikanja. A pri meni je dejansko bilo tako. Najprej moram prenehati z zanikanjem, da zanikam odvisnost, šele potem lahko preneham z zanikanjem same odvisnosti. A kako sprejeti, resnično sprejeti, da moram jaz najprej pasti, pasti zelo globoko, da se potem lahko vzpnem? Pri opuščanju tega zanikanja imajo veliko vlogo terapevti in zdravniki, a pri spoznavanju lastnih zablod in priznavanju le - teh sam sebi, pa imajo precejšnjo vlogo tudi ostali pacienti. Lažje sem bil objektiven do drugih, kolikor je oseba v procesu zdravljenja odvisnosti sploh lahko objektivna kot pa sam do sebe. Pa saj verjetno je tudi eden izmed namenov zdravljenja odvisnosti v skupini ta, da spoznaš druge zgodbe, slišiš različne poglede na to bolezen. Skozi zgodbe drugih pacientov sem se večkrat zamislil nad lastnimi prepričanji. Na začetku sicer samo za trenutek, a sčasoma se ustvari bližina, povezave, pride do spoznanj.

Na kliniki naj bi vsak pacient imel še dve dejavnosti. Vsak lahko sam izbira, kateri dejavnosti želi obiskovati. Izbira je kar velika. A jaz v bistvu te “izbire” niti nisem imel. Že v drugem tednu bivanja na kliniki mi je terapevtka “določila”, katerih dejavnosti naj bi se udeležil. In ne dveh, ampak sem bil dodeljen kar na štiri dejavnosti. Kot sem že omenil, spoštujem avtoriteto, zato sem se teh dejavnosti pač udeležil. A sem povedal, da obiskoval jih sicer bom, česa veliko pa od tega ne bom imel. Seveda, zopet nasprotovanje vsemu. Ko sem kasneje razmišljal, bi si verjetno tudi sam izbral dejavnosti, ki mi jih je terapevtka “določila”, a ker si jih nisem izbral sam, sem se jih udeleževal s kančkom skepticizma, upiranja in na začetku zgolj le zato, ker se jih “moram” udeleževati. Zakaj se je moja terapevtka tako odločila, ne vem, niti ni pomembno. Pomembno je, da me je že na začetku dobro poznala, imela vpogled v dogajanje znotraj mene. V dogajanje, ki sem ga želel prikriti, skriti, zanikati. Seveda mi ni bilo ravno všeč, da pred njo pa ne morem “igrati”, da ne nasede moji maski. Vedno sem lahko svetu “narekoval”, kako naj me vidijo drugi ljudje, sedaj pa sem naletel na osebo, pri kateri to ne deluje? Ampak nisem se predal, ne bom se ravno odpiral, bom pa vložil več energije v “igro”, v bolj prepričljivo masko. Zelo produktivno tratenje lastne energije, a moral sem se “braniti”.

Omenjene dejavnosti niso v programu zdravljena zgolj zato, da bi pacientom minil čas. Kdor želi lahko veliko izve o temi, ki ji je namenjena dejavnost. Kdor želi. Jaz seveda tega nisem želel. Zakaj bi to želel? Da bi spoznal, da “tu pa tam” pa le nimam prav? Seveda ne. Danes vem, kako dobro so me terapevti in zdravniki poznali, kakšen uvid so imeli vame. Pa vendar mi niso nikoli sporočali, da oni dobro vedo, kaj naj bi jaz naredil, spremenil, kaj se dogaja z mano. Če bi mi predajali takšna sporočila, bi se verjetno vsemu še bolj upiral. Pustili so me, da delujem in živim po izbranem načelu “Prišel, videl, zmagal”. Pa ni bilo nič od tega res. “Prišel” sem, a le fizično, bil sem prisoten telesno, razumsko in psihično pa ne. “Videl” sem samo, kar sem jaz želel videti, to pa je bila le popačena resnica, nekaj kar sem takrat mislil, da mi ustreza. “Zmagati” pa tako ali tako pri odvisnosti ne morem. Odvisnost je kronična bolezen, vedno bo del mene, prisotna bo do konca življenja. Če je del mene, kako naj se borim proti njej in zmagam. Pa saj se vendarle borim sam proti sebi. Jaz sem moral najprej sprejeti svojo odvisnost, jo ponotranjiti, šele tako sem si dal možnost “naučiti se” živeti z odvisnostjo in našel način, kako kljub tej odvisnosti normalno funkcionirati v realnem življenju.

Šele kasneje, mnogo kasneje, že po zaključku zdravljenja, sem spoznal, da nisem zanikal in zavračal informacij, zdravljenja, klinike, terapevtov, ampak sem zanikal samega sebe, uveljavljal svoja, mnogokrat zgrešena prepričanja, poskušal dokazati, da sem drugačen. Niti ne, da sem boljši ali slabši, ampak, da sem zgolj drugačen. Nekakšno sprenevedanje, nezmožnost pogledati vase in si marsičesa priznati. A to je bil zame osnovni pogoj, da sploh začnem z zdravljenjem odvisnosti. Spoznanje, da moram pozabiti vse, kar mislim, da vem o svojih težavah in se odpreti za nove informacije, za spremembe znotraj sebe in ne v mojem umu, je bilo zame zelo težko. Pa saj sem se velik del življenja nekaj učil, spoznal marsikaj, naredil in dosegel marsikaj, sedaj, v tej situaciji pa mi vse to prav nič ne koristi? Od kod sedaj to? Kako si priznati, da sem prišel do točke, iz katere se ne znam sam premakniti naprej? A v bistvu je bilo prav, da sem prišel do konca poti in ne samo do razpotja. Na razpotju bi se pač odločil za eno od smeri in nadaljeval v svojem stilu, po svoji presoji. Zdravi presoji, ki pa je ni bilo več v meni. Konec poti pa je zame pomenil spoznanje, da so potrebne spremembe, precejšnje spremembe. Ki jih sam nisem znal uvesti. In jih še kar nekaj časa nisem znal, menil sem, da jih uvajam, a je bilo vse skupaj le neko prepričevanje samega sebe in drugih, da sedaj vse skupaj vidim in čutim drugače. Pa nisem, ne videl drugače, čutil pa tako ali tako sploh ničesar nisem. A takrat si tega nisem upal ali zmogel priznati. Zato sem pač nadaljeval to “igro”.