Bolezen je res lahko samotna pot. Ampak ali mora biti samotna pot? Nekaj izkušenj z boleznijo imam tudi s težjimi boleznimi, kot sta rak in odvisnost. Ustvaril sem si svoje mnenje To mnenje pa je sedaj drugačno, kot je bilo pred nekaj leti. Verjetno je sprememba teh stališč posledica mnogih sprememb, ki so nastopile v mojem življenju v procesu zdravljenja odvisnosti. V tem procesu sem spremenil veliko pogledov in stališč in to si upam tudi priznati, česar si včasih nisem upal.

Je samotna pot slaba?

Je torej (težja) bolezen samotna pot? In če je, ali res mora biti? Ko se ozrem nazaj k izkušnji zdravljenja raka, vidim, da sem se dejansko počutil osamljenega. Kljub temu da je ob meni bilo nekaj oseb, ki so mi želele nuditi oporo, sem se počutil osamljenega. Moje takratno mnenje je bilo, da nekdo, ki nima izkušnje takšne ali podobne bolezni, ne more razumeti, kako se počutim. Danes se zavedam, da sem se takrat sam odločil, da bo moja bolezen samotna pot. Vseeno pa sem trpel zaradi teh občutkov samote in osamljenosti v bolezni. Tega seveda pod nobenim pogojem nisem nikomur pokazal. Bil sem močan, trden. Zame je bilo takrat sramotno pokazati, da mi je hudo, še bolj sramotno je bilo zajokati.

Zdravljenje raka sem nekako preživel. Sicer se je bolezen raztegnila na precej daljše obdobje, kot sem »načrtoval«. Takrat sem imel možnost spoznati, da načrtovanje bolezni, še manj pa življenja, morda le ni pravilen pristop.

Bolezen ni enaka bolezni

Še bolj pa se je izkazalo, kako je bolezen lahko zelo samotna pot pri mojem zdravljenju odvisnosti. Sicer težko primerjam raka z odvisnostjo, nekaj vzporednic pa vseeno je. Že sama bolezen odvisnosti je bila samotna pot. Dalj časa sem bil v odvisnosti, bolj globoko sem drsel v odvisnost, bolj je to postajala samotna pot. In kot pri raku sem bil tudi tukaj jaz tisti, ki je odrival vse ljudi okrog sebe. S tem sem se "obsodil" na to samoto. Morda tudi zaradi tega, ker se v samoti lažje "smiliš sam sebi". Kar verjetno sem počel. Hote ali nehote.

Dalj časa sem bil odvisen, višje na prioritetni lestvici je bilo uživanje substance. Dokler ni postalo pomembno samo še to uživanje. Takrat je vse ostalo, odnosi, delo, ustvarjanje… zgrmelo na dno moje prioritetne lestvice. Moje "življenje" je bilo samo še čakanje na novo dozo. V popolni samoti, kljub ljudem, ki so bili okrog mene.

Kdaj je samota največja?

Ampak če je sama bolezen odvisnosti samotna pot, kaj je bilo potem šele zdravljenje odvisnosti. Takšne samote pa pri uživanju zdravila res nisem doživel oziroma občutil. Že takoj po prihodu na zdravljenje sem začutil to samoto. Ko pa je mineval čas na zdravljenju, se je ta samota samo še stopnjevala. Precej ironično. Dalj časa sem bil na zdravljenju, bolj globoko sem zgrmel, bolj so se na kliniki ukvarjali z mano. Jaz pa sem vseeno vse močneje občutil samoto.

Danes mi je deloma jasno, zakaj. Z minevanjem časa na zdravljenju sem se vse bolj zapiral vase in upiral zdravljenju. S tem pa odrival vse, ki se jim je uspelo mi približati. Zakaj? Morda obrambni mehanizmi, ne vem. Morda obup ob spoznanju, da nečesa "ne obvladam", da mi je vse manj in manj jasno, kaj se dogaja, in kaj naj storim. Priznanje nemoči. Niti ni več pomembno, da, zelo samotna pot je bil ta proces zdravljenja odvisnosti.

A tudi na zdravljenju še nisem čutil tiste skrajne samote, tudi osamljenosti ne. Čeprav sem takrat mislil, da večje samote pa res ni. Pot, ki je začela po zaključku zdravljenja na kliniki, je bila še veliko bolj samotna. Morda na poti, po kateri sem hodil v procesu zdravljenja na kliniki, ni bilo ob meni nikogar, ker sem pač vse odrinil. Bilo pa je tu in tam še kaj. Meditacija, narava, malo sonca… Po odhodu iz klinike pa ni bilo nikjer ničesar več. Skrajna samota in obup. Niti trohice moči več za karkoli, še najmanj za življenje. Zelo samotna pot, čeprav morda to sploh ni bila pot, kajti sploh se nisem več premaknil, obtičal sem na eni točki in se predal. In v tej samoti je nastopila še skrajna osamljenost.

Mislim, da do te skrajne osamljenosti pride, ko se prepričamo, da nismo vredni odnosa. Da nismo vredni ljubezni. Da si tega sploh ne zaslužimo. Vsaj pri meni je bilo tako.

Je samota obvezna?

Na začetku sem postavil vprašanje, ali bolezen, kot je odvisnost, mora biti samotna pot. Mora zdravljenje bolezni potekati v osamljenosti? Hvaležen sem vsem, ki so v tem obdobju stali in vztrajali ob meni, to vsekakor. Ampak šele v tej samoti oziroma osamljenosti sem se lahko dokopal do resnic o sebi in svojih dejanjih. Nisem jih še zmogel sprejeti, a prihajale so na površje. In ko sem počasi začel sprejemati te resnice, sem lahko pokukal iz te samote in osamljenosti. Če ne bom spoznal sebe, bo moja pot vedno samotna. Mislim, da je naša pot najbolj samotna, ko smo sami sebi neznanci. Torej se moram najprej približati sebi in spoznati, da ne glede na vse, kar je bilo v moji preteklosti, sem še vedno vreden ljubezni. Ljubezni samega do sebe in ljubezni drugih. V samoti ne bom obremenjen s pričakovanji, za katera mislim, da jih imajo vsi do mene, ki jih imam tudi jaz do sebe. V samoti bom spoznaval, kdo v resnici sem, pa če sem si v danem trenutku všeč ali ne. V samoti ne morem nikamor več pobegniti. Šele ko nimam več težnje pobegniti, pa lahko stopim na pot, ki ni tako zelo samotna. Kjer si upam srečati ljudi in jim pogledati v oči.

Kaj sploh lahko zapolni praznino?

Ko sem po mesecih te samote in osame naredil prve korake na novi poti, sem vseeno mislil, da od sedaj naprej bo moja pot zelo samotna. Da sem sedaj popolnoma sam v tem življenju. Nihče več mi ne verjame, nihče ne sprejema ali priznava sprememb, ki se dogajajo. Da sem "zapravil" vse odnose. A sem spoznaval, da ni čisto tako. Srečal sem ljudi, stare in nove, ki sem se jim sedaj upal približati. Brez strahu. Zanimivo mislim, da nas v samoto in osamljenost požene tudi strah. Strah pred življenjem. Ironija pa je, da nas je potem v tej samoti še bolj strah. In začne se beg. Beg pred samim seboj, kar pa je nemogoče. Nobena razdalja, ki jo bom prepotoval v tem begu, me ne bo ločila od mene samega. Vedno si bom sledil. Dokler se ne bom soočil sam s sabo. Dokler pa sem sam sebi tujec, bodo vse povezave, ki jih bom vzpostavil z drugimi "prisiljene". Kar bom dobil s takšnimi povezavami, bom potem izgubil v kontekstu. In bom "prazen". V paniki, ki lahko nastopi ob tej praznini pa bom posegel po čisto vsem, kar mi bo na voljo, z namenom, da to praznino zapolnim. Jaz tega nisem uspel, porušil sem vse, zanikal vse, bežal in zgrmel v odvisnost, kjer pa sem bil najdlje od sebe.

Kje je moje mesto?

Nisem vedel, kam spadam, ker so bile moje ideje o tem tako zelo povezane s pričakovanji. Različni obrazi za različne ljudi. Pod nenehnim pritiskom "prilagajanja" in težnje po "biti sprejet" za vsako ceno, sem izgubil sebe. Življenje pač ni tekmovanje v priljubljenosti.
Torej, danes lahko rečem hvala za "zelo samotno pot". Šele tukaj sem spet našel sebe in na koncu lahko stopil med ljudi. Se vrnil med znane in spoznal nove. Vsi mi marsikaj nudijo in me lahko dopolnjujejo. V sebi sem celota, zunaj pa sem le košček sestavljanke. Ta košček ima vedno nekje svoje mesto. To mesto pa bom našel le "trezen".