Nekoč sem prebral izjavo: “Vsak si uniči življenje, kakor sam najbolje zna.” Morda stroga in tudi posplošena izjava, a po mojem mnenju vsebuje kar nekaj resnice. Tako radi na druge ljudi prevalimo odgovornost za svoje težave. Vedno lahko najdemo razlog, zakaj nečesa ne moremo. A vendar lahko tudi vedno najdemo razlog, zakaj nekaj bi lahko. Jaz sem na zdravljenju odvisnosti od Oxycontina rajši našel tisoč razlogov proti kot pa enega za. Tudi zaradi takšnega pristopa sem se že prej tako dolgo “utapljal” v odvisnosti, vztrajal v svojem odvisniškem vedenju.

Kako ne kriviti drugih za svojo odvisnost?

Ne kriviti drugih za svojo “nesrečo”, seveda ni ravno enostavno. To “modrost” lahko marsikje preberem ali slišim, ampak to dejansko ponotranjiti in ne čutiti težnje, da krivim druge, je pa nekaj drugega. Drugim sem že razlagal, kako prevzemam odgovornost za lastna dejanja in lastno življenje, a ko sem se zvečer ulegel, pa sem razmišljal, kako sem nesrečen, ker mi drugi ljudje škodijo, ker so zlobni, ker mi marsikaj kdo onemogoči, in podobno. To še vedno ni tisto pravo zavedanje, da sem za svoje stanje in počutje odgovoren jaz sam. Jaz sem kar dolgo časa poskušal iskati “krivdo” v zunanjem svetu, drugih ljudeh, okoliščinah… Prevzemal “odgovornost” le kadar mi je to ustrezalo. In spoznanje, da sem za svojo odvisnost odgovoren jaz, je bilo kruto. Pa saj vendarle nisem po lastni želji odvisnik. Morda, a le jaz sem tisti, ki se lahko potrudi stopiti iz tega odvisniškega obnašanja. Le jaz sem tisti, ki lahko naredi spremembe, ki bodo dolgoročne. A kar naenkrat postati “odgovoren” za lastno življenje je težko, vsaj zame je bilo. Priznati si, da dejansko jaz vztrajam pri uživanju substanc, je sploh težko. Saj si vendarle želim živeti “trezno” in ne vsak dan pod vplivom droge. Seveda, želim si lahko, a želja je samo želja, če ne storim ničesar. In takšna želja me je v bistvu onesrečevala, ker je vedno obstajala le želja, nisem pa storil ničesar konkretnega.

Prvi korak k zdravljenju odvisnosti

In priznati sam sebi, da sem jaz tisti, ki zlorablja zdravila, je bil morda prvi korak k temu, da prekinem to zlorabo. Nihče me ne sili, da zlorabljam zdravilo, nihče mi ni nikoli dejal, naj to počnem, ker mi bo bolje. Res je, da pogosto slišimo, da je nekdo pač bil zaveden, da je nekoga “zavedla” družba, da je začel z uživanjem in zlorabo neke substance. Jaz bi se težko v celoti strinjal s takšno izjavo. Ne verjamem, da me lahko zavede družba. Morda “družba” olajša dostop do snovi, to je res, a odločitev, da užijem neko opojno snov, je pa moja. Sploh pa je moja “odločitev”, da začnem redno uživati to snov in zapadem v odvisnost. Morda ni to vedno “zavestna” odločitev, a odgovornost za ta dejanja je izključno moja. In če padem sam, se moram tudi pobrati sam. Seveda je lažje s pomočjo, jaz sem imel te pomoči res veliko, a še vedno sem se moral sam dokončno pobrati in začeti delati prve korake. In danes verjamem, da šele, ko sem si priznal bolezen in jo spoznal sem bil v resnici en korak bližje ozdravitvi.

Ker sem odvisnik še ne pomeni, da sem za vedno "pokvarjen"
Veliko tega, kar sem počel, mi ni bilo všeč. Pa nisem prav veliko spremenil. Če počnemo nekaj, kar je “neumno” še ne pomeni, da smo “neumni”. Tudi pametni ljudje delajo neumnosti. In tudi “neumen” človek ima lahko pametno zamisel. Zakaj pa ne storimo tistega, kar v sebi zelo dobro vemo, da bi morali, je pa drugo vprašanje. Pomanjkanje volje? Premalo motivacije? Sem v odvisnosti postal nesposoben zdravo živeti? Nimam več nobene vesti ali morale? Mislim, da ni to. V meni je bilo še vse to, sposobnost, vest, morala… Pač sem zabredel, morda globoko zabredel, a še vedno sem človek, ki lahko nekaj stori. Kot pravi stara kitajska modrost: “Blato lahko umaže biser, ne more pa ga spremeniti v blato”. Torej je pod “blatom odvisnosti” še vedno nekaj za kar se je vredno potruditi. Odstraniti moram to blato in zopet lahko “zasijem”. Za to pa so potrebne spremembe, mnogo sprememb, ki jih je težko vpeljati. A, če bi samo prenehal jemati zdravilo in ne bi spremenil nič drugega, potem v bistvu nisem storil prav veliko. Verjetno bom živel tako, kot sem prej, kar pa me je pripeljalo v odvisnost. Če bom vse to ponovil, se bom verjetno spet znašel v objemu odvisnosti. Kot je dejal Albert Einstein: “Ne morete delati iste stvari vedno znova in pričakovati drugačne rezultate”.

Končno razumem svoje “obrambe”

Moja izkušnja je, da je priznanje samemu sebi, kaj počnem in sprejeti odgovornost za ta dejanja, ključnega pomena, da sploh lahko vstopim v proces zdravljenja. Jaz tega zelo dolgo nisem bil sposoben storiti. Morda je to prava resnica izraza “obrambni mehanizmi”, izraza, ki sem ga na zdravljenju odvisnosti tolikokrat slišal, ga tako zanikal, a ga očitno sploh nisem razumel, tako dolgo.