Kaj sploh pomeni biti odgovoren?

V prejšnjem prispevku z naslovom “Kdo je odgovoren?” sem pisal o prevzemanju odgovornosti. Moje razmišljanje se je nanašalo predvsem na odvisnost, lahko pa to gledamo tudi v širšem smislu, prevzemanje odgovornosti za svoje stanje oziroma življenje. Seveda bi marsikdo takoj poudaril skrajne situacije. Na primer, grem ponoči po temni ulici in nekdo me napade in oropa. Ali sem jaz to sprožil, sem jaz odgovoren za to dejanje? Mislim, da to ni prevzemanje odgovornosti v pravem pomenu besede. Seveda nisem jaz odgovoren za dejanje te osebe, to ne, posledično tudi nisem odgovoren za dogodek. Sem pa odgovoren, kako se soočim s tem dogodkom, kako se poberem po neprijetni izkušnji, kako živim naprej?

Živeti z namenom izogibanja

In ravno s takšnim fiktivnim izogibanjem marsikateri situaciji, ki se lahko zgodi, a ne vemo, ali se sploh bo, se lahko za marsikaj prikrajšamo. Pred kratkim sem bral članek, v katerem je postavljena trditev, da se “dobri” ljudje vsakič, ko srečajo nekoga “slabega”, obrnejo in odidejo stran. Zanimiva trditev. Jaz osebno bi se težko strinjal s tem, da sploh lahko precenim, kdo je “dober” in kdo je “slab”. Le kako naj jaz za nekoga vem, kakšen je? Seveda, če mi družba nekoga ne ustreza, je včasih res najbolje, da odidem, zakaj ne? A to še ne pomeni, da je ta oseba slaba, samo meni ne ustreza. To se mi zdi precej blizu obsojanju, včasih celo sovražnosti. Pa saj je verjetno veliko tako imenovanih “slabih oseb”, kakorkoli so že dobili to nalepko, zase prepričanih, da so dobri. Torej, če sem jaz zase prepričan, da sem “dober”, potem sem lahko tudi za marsikoga  “slab”. Pa tu ne govorim o nekih skrajnostih, množičnih morilcih ali vojnih zločincih. Govorim o vsakdanjem življenju povprečnega človeka.

“Obsojanje” na pamet

Dejstvo pa je, da zelo hitro nekoga “obsodimo”, da je slab ali pokvarjen. Tu mi pride na misel zanimiva zgodbica:

“Mudi se mi na pomemben sestanek na katerega se peljem z avtom. A na cesti je nesreča in prišlo je do zastoja. Ne premaknemo se, vse stoji. Potem pa opazim nekoga, ki s svojim avtom vijuga po cesti, se preriva, ni mu mar, tudi če udari kakšno vozilo. Skratka na vsak način se želi prebiti skozi zastoj. Seveda je zame ta voznik največkrat kar takoj slaba oseba, nesramen, neuvideven… Če vsi stojimo, zakaj se on preriva? In takoj mu dam nalepko. Kasneje pa izvem, da je bil sin tega voznika udeležen v nesreči in je bil v bolnici ter niso vedeli, ali bo preživel ali ne. Voznik je želel priti na vsak način v bolnico, da bi vsaj še enkrat videl svojega sina. Kar naenkrat pa postanem sočuten, razumevajoč, strpen…”

Tu ne govorim o pravilnosti dejanj voznika, iz te zgodbe pa je možno razbrati, kako hitro, prehitro obsojamo. In kako si napletemo lastne zgodbice. Brez tega, da bi sploh poznali osebo ali situacijo. Na ta način lahko marsikoga “obsodimo”, da je slaba oseba in sploh ne poznamo pravih dejstev. Če torej sodim o ljudeh, sem jaz dobra oseba? Zgoraj omenjeni članek je vseboval tudi izjavo: “Nikoli ne nehajte biti dobra oseba zaradi slabih ljudi.” Slabih ljudi? Ki so morda “slabi” samo po mojem mnenju. Težko bi se strinjal že s samim izhodiščem te izjave. Če sem dobra oseba ali res lahko postanem slaba oseba zaradi nekoga drugega? Je to prevzemanje odgovornosti? Če se mi to zgodi, potem verjetno niti nisem bil dobra oseba, ampak sem očitno precej sodil vse okoli sebe, nisem ravno znal sprejeti druge, kakršne so. Mnenje, da sem jaz dober nekdo drug pa slab se mi zdi celo malce vzvišeno. Ali dobra oseba ve, da je resnično dobra oseba? Mu je tega sploh mar? Verjetno ne, vsekakor pa tega ne poudarja. Dobra oseba ne bo svojemu znancu razlagala, kako je nekdo tretji “slaba oseba”. Ali bi dobra oseba to res počela? Širjenje takšnega mnenja ima lahko težke posledice. “Samo eden pove laž, a tisoči jo potem širijo kot resnico.” In kako potem to vpliva na vse udeležene? To verjetno niti ne pomislimo pri dajanju nalepke “slaba oseba”. Odvisniki pogosto dobimo takšne nalepke, v osnovi smo slabi, zato pač nekdo pije, uživa drogo ali zdravila… Jaz pa verjamem, da je to daleč od resnice. Na zdravljenju odvisnosti od Oxycontina sem spoznal veliko odvisnikov. So bili vsi kar slabe osebe??

Je sploh vredno ocenjevati ljudi?

Ne vem, ali takšno “presojanje” ljudi sploh kaj doprinese k zadovoljstvu ali kvalitetnemu življenju. Mislim, da lažje živim brez tovrstnega ocenjevanja. Nekoga lahko sprejmem, drugega ne. In to je to. Saj vendarle nismo popolni. Včasih tudi sami storimo nekaj, česar ne odobravamo in morda niti ne razumemo, zakaj smo to storili. Ampak poskušam sprejeti, da sem to storil, se morda komu opravičim. Ne skušam pa prevaliti odgovornosti za svoje dejanje na druge. Vsaj jaz poskušam tako živeti in všeč mi je, čeprav je včasih tudi težko.
Omenjeni članek je pač napisal nekdo, ki morda v te izjave verjame. Prav. Jaz ne trdim, da so ta mnenja napačna. Konec koncev, kot pravi stara kitajska modrost: “Če verjameš vsemu, kar prebereš, potem rajši ne beri”. Ampak verjetno ni tako preprosto. Ljudje radi iščemo potrditve svojega mnenja ali dejanj.

Odgovoren ali kriv?

Mislim, da jaz za svojo odvisnost nisem valil odgovornost na druge ljudi. Sem se pa prepričeval, da jaz pa nisem kriv, kar je morda podobno. Saj tudi danes ne trdim, da sem kriv svoje odvisnosti. Mislim, da iskanje krivde sploh ni potrebno. Jaz sem tisti, ki je zapadel v to, a sem tudi jaz tisti, ki poskuša živeti drugače, brez uživanja opojnih substanc.

Vsak ima pravico do svojega mnenja

Seveda je vse to le moje mnenje oziroma razmišljanje. Ne trdim, da je to absolutna resnica. Morda komu, ki to bere, sproži razmišljanje, morda se kdo ob vsem tem le nasmehne. Niti ni pomembno, vsak si ustvari lastne poglede in mnenja, vsaj naj bi si jih, in prepričevanje nekoga, da je njegovo mnenje “napačno”, največkrat ne obrodi sadov. Če pa že o nekom dobim vtis, pa to skušam obdržati zase. Na koncu se zelo strinjam z rekom: “Slab človek ima nekaj vrlin, dober človek ima nekaj pomanjkljivosti.” Zelo zanimiva izjava.
DMCA.com Protection Status